Zasluge za eksekucijo vodje uporniških islamistov so si takrat pripisale oblasti v Islamabadu, dve leti kasneje pa je dokumentarec ameriške Frontline potrdil Ciino akcijo, v kateri so bili med pozno večerjo poleg Mohamada ubiti še štirje domnevni islamski skrajneži. Nepomemben je ostal podatek, da sta bili žrtvi prve ameriške tako imenovane izvensodne usmrtitve v Pakistanu dva otroka, stara deset oziroma 16 let. Postranska škoda pač, nevredna omembe.

Zavezo molka o tajnih Ciinih usmrtitvah v Pakistanu, ki jim mediji sledijo zgolj iz drugotnih in zvečine nepreverljivih virov, je nedavno pretrgal Noor Behram, 39-letni fotoreporter iz severnega Vaziristana. V zadnjih treh letih je zvesto sledil napadom dronov, slikovno dokumentiral posledice teh izvensodnih ubojev ter jih zdaj predstavlja v manj znani londonski galeriji Beaconsfield. Behram je obiskal okoli šestdeset prizorišč, dokumentiral pa je tudi napad v vasi Danda Darpakel, po katerem naj bi Obamova administracija svojo eksekucijsko vnemo začela miriti z izogibanjem civilnim žrtvam. Uradno Bela hiša o tem sploh ne govori, je pa predsednikov svetovalec za boj proti terorizmu John Brennan sredi minulega meseca prvič javno omenil akcije brezpilotnih letal in zatrdil, da "zahvaljujoč izjemni spretnosti, natančnosti in tehničnim zmogljivostim" v skoraj že letu dni ne beležijo nobene kolateralne smrti ob napadih brezpilotnih letal na militantneže.

Slike odtrganih okončin, otrok brez polovice glave, žensk v oblačilih, prepojenih s krvjo ubitih, do tal porušenih domovanj in mošej ne najdejo poti v svetovne medije, kot so jo tiste o mučenjih v iraškem Abu Grajbu. Šokantna človeška cena visokotehnološke klavnice je v Vaziristanu skrita zaradi dveh razlogov. Novinarjem je vstop na to območje, ki ga obvladujejo zgolj tamkajšnja plemena, ne le prepovedan, ampak je zanje dejansko samomorilski. Po drugi strani pa je za razliko od Pentagonovega delovanja dronov v Afganistanu in Iraku Ciina aktivnost v Pakistanu, ki še vedno velja za glavnega zaveznika ZDA v vojni proti terorizmu v tem delu sveta, globoko tajna. Z novo "učinkovitostjo" ameriške obveščevalne službe, ki ji je po vrsti odmevnih škandalov leta 1976 predsednik Gerald Ford z dekretom prepovedal uboje za ZDA nadležnih oseb, se tako podrobneje ukvarjajo zgolj organizacije, kot so New America Foundation, Reprive ter v zadnjem času novoustanovljeni britanski biro raziskovalnega novinarstva (Bureau of Investigative Journalism).

Dosegljiva statistika je povedna, če že ne strašljiva. Od uvodoma omenjene prve likvidacije z izstrelki brezpilotnega letala v Pakistanu je Cia do letošnjega avgusta izvedla 265 tovrstnih akcij, v katerih je bilo (odvisno od vira) ubitih od 1628 do 2568 ljudi, od tega 293 oziroma 541 civilistov, zvečine žensk in otrok. Da tarča teh "natančnih" izvensodnih usmrtitev niso bili ravno domnevni teroristični vodje, pa kaže seštevek mrtvih poveljnikov uporniških skupin. Teh je bilo 35, medtem ko se za stotine ostalih žrtev zgolj zatrjuje, da so pripadali militantnežem. Zvečine gre ta statistika na rovaš sedanjega ameriškega predsednika Obame, ki je prvo eksekucijo zapovedal tretji dan svojega bivanja v Beli hiši in Bushev celotni dvojni mandat že presegel za več kot petkrat tako po številu likvidatorskih akcij kot številu ubitih. Njegova "civilna statistika" v času, ko po trditvah Johna Brennana ni bilo kolateralnih žrtev, pa je po navedbah omenjenega londonskega biroja 116 akcij, od katerih se jih je 10 zanesljivo končalo s skupaj najmanj 45 civilnimi žrtvami, med katerimi je bilo šest otrok. Za še 15 nadaljnjih likvidacij se domneva, da so terjale mrtve med nič krivim prebivalstvom Vaziristana v zdaj že desetletni vojni proti terorizmu, ki nam postaja vse bolj vsakdanja in hkrati vse dlje od naših misli.

Ko je leta 1917 britanski premier David Lloyd George poslušal poročila o grozotah na zahodni fronti, je komentiral: "Če bi ljudje resnično vedeli, kaj se dogaja, bi bilo jutri vojne konec. Pa seveda ne vedo in tudi ne morejo vedeti." Ta "ne vedeti" bi se lahko zdaj nanašal na vojno z brezpilotnimi letali, ki intenzivno poteka v Pakistanu, sporadično v Jemnu, zahteve po njej se pojavljajo v Libiji in se bodo kmalu še kje drugje, denimo v Siriji, Somaliji, Sudanu ter o njej prihajajo nezanesljiva poročila izpod Kavkaza. Najbolj nenavadno je, da vse številčnejše likvidatorske akcije ne sprožijo nikakršne javne kritike. Vsi se še spomnimo, kakšen medijski veter se je dvignil ob slikah iz Abu Grajba in tudi tisti okoli Guantanama se ni povsem polegel, čeprav niti v prvem niti v drugem primeru nismo preštevali na stotine mrtvih, še posebej pa ne nedolžnih žensk in otrok, kvečjemu posameznike, ki so pristali za rešetkami brez obtožnice in ker so se v napačnem času znašli na napačnem kraju. Pri tem ni nepomembno, da je ameriška administracija še za časa Georgea Busha mlajšega (seveda pred napadom 11. septembra) zavračala izraelske likvidacije palestinskih teroristov in je takratni ameriški veleposlanik v judovski državi Martin Indyk dejal, da "ZDA dajejo jasno vedeti, da ne podpirajo izvensodnih usmrtitev". Tudi v Cii so takrat vztrajali pri zgolj opazovalni uporabi dronov, prvo likvidacijo z brezpilotnim letalom pa je Bush ukazal konec leta 2002, ko so v jemenski puščavi upepelili Al Haretija, domnevnega krivca za teroristični napad na ameriški rušilec USS Cole, pri čemer je bil ubit tudi ameriški državljan Kamal Derwis, ki so ga po hitrem postopku piarovsko in ne sodno naredili za teroristovega sokrivca.

No, George Bush se je na krilih šokirane in besne Amerike po septembru 2001 podal na lov za "kadečimi se pištolami" z vsemi sredstvi, a izvensodnih likvidacij z najsodobnejšo tehniko ni povzdignil v vojno doktrino. Očitno so taki "podvigi" rezervirani za fleksibilnejše demokrate, ki znajo civilne žrtve in z njimi povezana moraliziranja spregledati in ne samo nerodno skrivati. Kot je to znal že pred 66 leti Truman z bombo vseh bomb...