Skušnjava, ki jo ima človek ob branju ali preletavanju njegovega neskončnega besedičenja, je, da bi vse skupaj zagnal stran. Intelektualne vrednosti v resnici nima nobene. Ampak tu moramo biti previdni, da ne bi spregledali njegovega pomena. Breivikov manifest je vrhunski intelektualni dosežek evropske politike. Bolj intelektualna kot tu ni nikjer drugje. To je v resnici intelektualni manifest evropske politike. Nobenega drugega ni.

Če bi Breivik predložil svoj tekst kot diplomsko delo na kakšni kolikor toliko resni univerzi, bi se verjetno vse končalo pri tem, da bi ga izpitna komisija diskvalificirala zaradi plagiatorstva. Plagiatorstvo je resen prestopek, vsebinsko gledano pa gre za intelektualno prakso, ki jo označuje to, da pisec nima svojih misli. Zato paberkuje tuje. V starih časih je tako paberkovanje zahtevalo kar nekaj dela, ker je bilo treba napaberkovane misli najprej izpisati, potem pa še vsaj enkrat prepisati. Pa še knjige, nemalokrat težke knjige, je bilo treba prenašati in prestavljati. Danes nam tehnologija delo močno olajša. Vse se da opraviti z lahnimi gibi prstov.

Na to tehnologijo so vezane baze podatkov, kjer so informacije pripravno oblikovane za hitro potrošnjo. Nobenega nepotrebnega balasta, nobenega konteksta, nobenih relacij, dodatnih virov, nobenih alternativnih informacij ali interpretacij, dvomov in vprašanj. Vse je pripravljeno za instantno uporabo. Najbolj znana branža take intelektualne hitre hrane je Wikipedia. Tam se da včasih najti kakšno kakovostno obdelano geslo, mnogo pa je nevzdržnih. A ne gre toliko za kakovost gesel. Gre za logiko dela. Tekst, sestavljen iz tovrstnega gradiva, je nujno nekaj takega kot izdelki googlovih prevajalnikov. Jaz sem, kadar koli naletim na kakega, šokiran in zgrožen nad tem, kako je mogoče izmaličiti in zmrcvariti jezik. Kakor gre tu za ubijanje jezika, gre pri zlepljenkah wikipedijskih in podobnih informacij za ubijanje mišljenja. Breivik je pokazal, da je to politično ekspeditivno.

Našega evroterorista si torej lahko predstavljamo, kako je ure in dneve presedel za računalnikom in ponavljal copy/paste operacijo. Svojemu bentenju je nadeval intelektualni videz in nizal drobce tujih misli. Iskal in zbiral je izjave, ki so se skladale z njegovim prepričanjem, pa tudi take, ki so mu nasprotovale. Prve so prepričanje krepile, nasprotne pa dokazovale, da je za uveljavljenje pravega prepričanja potreben boj. Zbiranje prvih je bilo kot formiranje vojske, navajanje drugih identifikacija sovražnih sil.

Ampak zakaj se mu je to miselno delo zdelo potrebno, ko pa ni sproduciralo nobene nove misli, napaberkovano gradivo pa ni spremenilo prepričanja? Prepričanje je bilo prvotno, misli drugih drugotne. Rekli bi lahko morda, da je evroterorist čutil potrebo po (boljši) artikulaciji prepričanja. Ali pa, če vzamemo, da je to prepričanje splet predsodkov, da je bilo predsodke treba utemeljiti. Ampak zakaj je bilo za to potrebnih 1500 strani? Če toliko strani stiskaš, lahko koga dobro udariš po glavi (za kar pa je veliko pripravnejših stvari). Če mali predsodek raztegneš na 1500 strani, postane nekaj velikega. Če ga ponavljaš v tolikšnem obsegu z besedami drugih, pokažeš, kako razširjen je. Da nisi sam. Da imaš prednike in sobojevnike.

Tisto, nad čimer bi se moral človek ob tem evroterorističnem manifestu najbolj zamisliti in česar bi nas moralo biti najbolj strah, je to, da je Breivik za vsako svojo obsedenost našel potrditev in oporo pri kakšnem evropskem ali ameriškem akademiku, ali politiku, ali medijskem nastopaču. Resnično, v nobenem vidiku svojih predsodkov in obsesij Breivik ni sam. Ni je reči, ki mu roji po glavi, ki je ne bi izrekel že kdo drug ali tudi kdo drug. Vedno je v ugledni družbi. Tako kot on so govorili in govorijo premnogi zgodovinarji, filozofi, politični teoretiki, humanisti in družboslovci, pisatelji in esejisti, politični voditelji, voditelji strank, parlamentarci... Rekel ni ničesar takega, česar se ne bi smelo reči, česar ne bi bilo mogoče legitimirati z družbeno priznano avtoriteto. Take stvari se ne govorijo le v kuloarjih naših nacionalnih in evropskih institucij, marveč tudi za njihovimi govorniškimi odri. Ena sama normalnost. Zbrana na enem mestu. To smo mi.

Ko je Breivik prešel, kot se reče, od besed k dejanjem, so islamofobi na drugi strani Atlantika, naši zahodni bratje, obžalovali njegova dejanja, pri tem pa dodali, da bi bilo treba temu, kar je evroterorist rekel, pozorno prisluhniti. V Breivikovih zapisih so pač našli tudi svoje besede. Kakopak jim je godilo. In nedvomno menijo, da bi bilo njihovim besedam treba pozorno prisluhniti. In na žalost se jih res posluša. Problem je v tem, da take besede in misli prinašajo krvave sadove. Obžalovanje teh sadov je sprenevedanje. Nasilje namreč ni nekaj naključnega in poljubnega, nekaj, do česar take misli in besede lahko pripeljejo, lahko pa tudi ne. Pri določenih besedah in mislih je nasilje neizogibno. Sprenevedavo se je delati, da take besede in misli lahko imamo, ne da bi imeli nasilje. Nasprotno, nasilja ne bi bilo, če bi ne imeli takih besed in misli. Zato je Breivik zbiral besede in misli. Za svojo krvavo rihto jih je potreboval 1500 strani.

Do zdaj smo bili navajeni, da so tovrstne misli in besede prinašale krvave sadove drugje po svetu. To nas ni motilo. S tem se je dalo mirno živeti. Z Breivikom so besede in misli obrodile nasilje pri nas doma, na Zahodu. To je bilo sicer neizogibno, moralo se je zgoditi. A naenkrat smo se zgrozili. Vendar nad Breivikom, ne nad sabo. Ne nad nasiljem, ampak nad tem, da se je zgodilo pri nas. Nad dejanjem, ne nad besedami in mislimi, ki so ga porodile. In zato se nam slaba piše. Misli, kakršne je zbiral Breivik, domujejo v našem zahodnem političnem, izobraževalnem, kulturnem in zabavljaškem esteblišmentu. Nadaljevanje sledi.