Raščan si je namreč več kot 20 milijonov evrov za prevzem največje slovenske revijalne družbe izposodil kar pri Delu Revijah, kjer je tudi predsednik uprave. … Zakaj si je sredstva za prevzem izposodil pri Delu Revijah, ne pa neposredno pri kateri od bank, Raščan ni želel pojasniti, češ da gre za "vprašanje poslovne politike".

Dnevnik, 3. februarja 2010

***

"To ni le tragedija za medije in novinarstvo, temveč gre tudi za tipično tajkunsko zgodbo, le da v njej namesto bosanskih delavcev nastopajo novinarji."

Alma M. Sedlar, sindikalna zastopnica novinarjev na Delu Revijah

***

"Glejte, jaz sem ena od tistih honorark pri Obrazih, ki že ne vem koliko mesecev nisem dobila honorarja, ampak jaz sem odstopila od projekta. Sem rekla, za Raščana pa ne bom delala brezplačno. Za Hospic z veseljem, za Raščana pa res ne."

Manca Košir v Odmevih TVS, 1. avgusta 2011

***

Prejšnjo soboto sem videl Draculo. Tistega pravega, ne enega onih ponesrečenih ponaredkov sodobne hollywoodske produkcije. V mojem Ljutomeru se je na Grossmanovem festivalu fantastičnega filma in vina namreč oglasil zadnji, pravzaprav edini avtentični Dracula. Kajpak, Christopher Lee. Star devetdeset let. Pravi mladenič. In pri devetdesetih trenutno dela pri več projektih, kot jih povprečni filmski zvezdnik sproducira v življenju. Pričakovano, vampirji pač dolgo živijo. Danes ga mladež sicer bolj pozna iz Vojne zvezd (Count Dooku) in iz Gospodarja prstanov (Saruman). Igral je tudi Sherlocka Holmesa in še stotine drugih nepozabnih vlog. A prave vloge, ki so zaznamovale njegovo življenje, so bile vloge grofa Dracule iz produkcijske hiše Hammer. Gosposko. Britansko. To so bile vloge, kjer Dracula več ni smešna in še ni smešna figura. Nekakšna aristokratska zadržanost, kot se za naslovno vlogo spodobi. Kot tak je bil presežek ljutomerskega festivala groze, na katerem so med drugim duhovito organizirali krvodajalsko akcijo, a so vampirji in zombiji, ki so za nekaj dni preplavili mesto, pili bolj vino kot kri. In najbrž tudi živce starim ljutomerskim tercialkam, ki obvladujejo mestece ostale dni v letu. Vsekakor sam festival umešča mestece na mednarodni kulturni zemljevid. Imenitni gosti kot Lee pa še zlasti.

A če je pravi Christopher Lee benigna, a hkrati strahospoštovanja vredna pojava, so neki drugi vampirji manj prijazni, čeprav bolj prezira kot strahospoštovanja vredni. Namreč medijski vampirji kot posebna tajkunska podvrsta.

Medtem ko so se pred očmi nemočne javnosti leta odvijali divji prevzemi, plembe in ropi nacionalnega gospodarstva, se je v vampirskem mraku in megli veliko bolj pritajeno, a še bolj grozljivo odvijala plemba medijev.

Iz takšnega ozadja je v trenutku, ko je bilo že prepozno, vzniknila afera Delo Revije. Stoodstotni lastnik je čudežni dečko "poštene Slovenije", torej tistih, ki gradijo slovensko prihodnost, Matej Raščan. Nekateri menijo, da je lastnik radijskih frekvenc Oblak slovenski Murdoch. Ne vem, če ustrezno. A kaj je potem Raščan, ki sedi na revijah in izdajah, kot so Jana, Lady, Stop, Obrazi, Anja, Anja Recepti, Vitka Anja, Kih, Smrklja, Eva, Lepa & zdrava, Modna, Naša žena, Pri nas doma, Ambient, Rože & vrt, Moj mikro, Lady križanke in Barbara Cartland - ljubezenske zgodbe Lady. Podjetje Delo Revije, d. d., je tudi lastnik blagovnih znamk Avtomagazin, Radar in Dr. roman. V samopredstavitvi revijalno-založniške hiše Delo Revije povedo, da izdajo več kot 8,000.000 izvodov različnih publikacij na leto! Veliko. Glede na primerjalno populacijo, na katero revije naslavlja, bi lahko rekli, da je veliki Murdoch kvečjemu mali Raščan. Starček, ki je desetletja gradil medijski imperij, je vajenec proti rosnemu mladeniču, ki je - "preden rečeš keks" - pokoril in si prisvojil ogromen delež slovenske medijske ponudbe.

Vse to je znano. A kako in iz česa je nastal Raščan? Pravzaprav iz nič. Kot vesolje. Brez referenc, brez znanja, brez denarja. Pa mu je uspelo. Misteriozno? Kakor se vzame. Zares misteriozno bi bilo, če bi prinesel veliko vrečo denarja brez jasnega izvora in po tržni ceni kupil podjetje, ki je pred tem dobro poslovalo. A v resnici je dobil od prodajalca denar, da ga je lahko kupil. Značilna tajkunska zgodba.

Kako je do tega imperija prišel? Tehnično se ve. Pač po tajkunski logiki: daj mi denar, da te kupim in prevzamem. A tu se sicer tipična tajkunska zgodba ne konča. Delo Revije, ki pred tem namreč niso bile zadolžene, so začele skrbeti za finančne težave Raščanove Monere, ki je ta čas po razkrivanju medijev že imela za 26 milijonov bančnih kreditov ter še neki drobiž (3,2 milijona) dolga pri drugih družbah. Seveda je še kaj tehničnih detajlov te zgodbe. A resnično vprašanje je, kako je tega prišlo. Da bi si odgovorili, morda ni slabo vedeti, kdaj je "ustvaril" ta imperij in kam je vlagal pridobljeni denar. Kot razkriva Mladina, denimo v podjetje Prava smer, ki izdaja Reporter. In še več. Denar je "posodil" navideznemu ustanovitelju esdeesovskega brezplačnika Ekspres, ki je resnični poden slovenskega žurnalizma in publicistike (saj res, kdo vse je sodeloval v tem "časopisu"?) ter nastopil kot poslovni partner žepnega podjetja 3Lan, ki želi rokohitrsko pobasati veliki Večer.

Kakor koli. Eni mediji umirajo. Včasih tudi nasilne smrti. Drugi se rojevajo ali dobivajo na pogoriščih življenjsko priložnost. Denimo Pogledi. In njihovi avtorji. Kot denimo Boštjan Tadel. Pred dnevi mi je bilo povedano, da me omenja in sem s precej truda prebral. Kot sem se pred časom mučil z njegovim pisanjem v Poletu. V publicistiki nekako velja, da če avtorja težko bereš (ne gre za vprašanje strinjanja ali nestrinjanja), zagotovo ta s težavo piše. Kakor koli. Ne bi ga bilo vredno omenjati, a mi podtika laž. V bran je jemal Marka Crnkoviča, o katerem sem pisal pred tem. Kar je sicer za avtorja, ki je, kot se pohvali, sicer bil med sopodpisniki novinarske peticije, a drema v zapečku oportunizma in se ne postavi za javno stvar, če ga v to ne pahnejo življenjske situacije, pohvalno. A svojo argumentacijo gradi na neresnicah, ki jih podtika meni. Tako pravi, da ni res, da je javna televizija organizirala tolmačenje razsodbe Janševe tožbe z njegovo uradno zagovornico. Češ, saj je drugo stran vendar predstavljala Ranka Ivelja. Ranka Ivelja ni bila vabljena kot druga stran, ni bila spraševana kot druga stran in (tudi zato) ni govorila kot druga stran.

A Tadel gre še dlje in mi ob omenjanju Crnkovičevega zabadanja noža v hrbet Dnevnikovim novinarjem očita, češ, če je Miheljaku toliko do "upravičenega statusnega boja" Dnevnikovih novinarjev, bi mu za začetek lahko posvetil kaj več prostora v svojih kolumnah? Kaj res? Ne samo Dnevnikovim (že citat, ki ga je sam izbral, ga demantira), tudi televizijskim in celo Delovim novinarjem sem vselej posvetil bistveno več pozornosti in izrazil veliko več podpore kot Tadel. Kar, resnici na ljubo, niti ni bilo težko. Seveda pa ne nastopam in ne morem nastopiti kot Dnevnikov sindikalist, ker to nisem. In sam tudi peticije nisem podpisal, ker so jo dali v podpisovanje le notranjim (rednim in honorarnim) sodelavcem medijev. A nisem molčal, kot je disident številka 9.