Po dvajsetih minutah potrpežljivega čakanja na veličastno zmago v boju z muhastim julijskim vremenom smo že rahlo obupavali in nenadoma je nekdo oznanil, da je vode preveč za tako blag ogenjček, ter z medvrstičnim cinizmom krivdo za naš neuspeh zvalil na povsem neprimerno temperaturo zraka. Ta se je namreč kljub nespornemu vrhuncu poletne sezone meni nič, tebi nič lagodno pozibaval nekje na pomladanskih 19 stopinj.

Debata je tako hitro nanesla na vremenske spremembe, ki ogrožajo našo prihodnost na tej prekrasni plaži, in že kmalu je nekdo napovedoval konec poležavanju na borovih iglicah in namakanju v toplem Jadranu. "Spomnite se, kdaj vam je bilo nazadnje poleti zares vroče!" je med preostale borce za turško kavo najresneje navrgel svoj argument za to, da se bomo že prihodnje poletje v debelih vetrovkah in zaviti v šale lahko zgolj sprehajali ob tukajšnjih plažah, kot to počno turisti ob Severnem morju.

"Tega procesa ne bi mogel ustaviti niti Nikola Tesla!"

"Tudi ribe kmalu ne bodo več plavale v teh morjih," je ves zaskrbljen dodal nekdo drug in namignil na resno nevarnost ekološke katastrofe na bližnji nuklearki v Krškem, ki bo uničila vso mediteransko floro in favno in prisilila oblasti številnih držav, da bodo evakuirale vsa obmorska mesta od Pirana do Drača.

"Eksplozija v jedrski elektrarni Krško lahko v povezavi z globalnim segrevanjem pripelje do zanimivih reakcij, ki bi iz Jadranskega čez noč naredile Mrtvo morje," je sklenil svoj apokaliptični manifest, ki je temeljil na bežnem spominu na neki članek, zapis ali komentar nekje na internetu.

In medtem ko so se v bakreni džezvici med nami prvi mehurčki odlepili od dna in se zapodili proti vodni gladini, vzbujajoč upanje na skorajšnje vrenje, je bilo slišati že novo napoved o koncu sredozemskega podvodnega sveta. Tega naj po novem ne bi uničili strupeni izlivi jedrskih odpadkov, marveč neki novi kopalci in kopalke.

"Saj vidite, da vedno več turistov prihaja sem s čudnimi registrskimi tablicami."

Seveda smo se morali z govornikom strinjati, da se vsi oni od časa do časa polulajo v naše morje in da ne moremo vedeti, kako bodo tukajšnje alge reagirale na snovi, ki jih oni pri tem izločajo. In alge so, to vsi vemo, ključne za preživetje morja.

"Nihče ne ve, kakšne napitke pijejo doma ti litovski, libanonski, lihtenštajnski ali kaj so že za eni turisti. Na njihove izločke naše alge morda sploh niso navajene. In upam, da se vsi zavedamo, da je že kokakola povsod po svetu rahlo drugačnega okusa."

"Jaz pa sem slišal, da obstajajo religije, katerih verniki med obredi pijejo morsko vodo," je iznenada povzdignil glas naš glavni kuhar in skoraj bi mu džezva s skoraj vrelo vodo zletela po tleh.

"Si predstavljate, da se ta vera razširi k nam in nam potem ti norci popijejo naš prekrasni zaliv? Potem tale senca, v kateri zdaj tičimo, ne bi več segala tik do vode, ampak bi morali do nje hoditi vse do tjale," je dejal in s prstom kazal nekam proti odprtemu morju in kmalu smo vsi zgroženi zrli v neko oddaljeno in nedoločno točko na obzorju.

V tistem trenutku je voda v džezvici končno zavrela, a nikomur ni bilo več do kave. Počitniške idile preprosto ni bilo več. Preveč strahov in nemira nam je zlezlo pod naježeno kožo, da bi bilo še naprej mogoče z nogami v zraku srkati kavo in ne razmišljati o ničemer. Konec sveta se nam je brez najmanjšega dvoma nezadržno približeval in nikogar med nami ni več mikalo, da bi se vrgel v kristalno čisto modrino, ki je s komajda opaznimi valovi nežno božala lepo skalnato obalo nekaj metrov pod nami.

"Saj nas bodo še pojedli," je zaključil nekdo iz ozadja. "Zaradi njih sploh ne moremo več uživati. Niti na počitnicah. Vsega so krivi ti Kitajci, muslimani, vegetarijanci, globalni kapitalisti, marksisti, cigani, črnci, branjevci, neoliberalci, fašisti, amiši, anarhisti, socialisti, vrtnarji, zapatisti, ekologi, filozofi, Američani, domobranci, ateisti, češki turisti, penzionerji, študentje, tviteraši, mormoni, mafijci, židje, rastafarijanci, domoljubi, mestni redarji, kolumnisti, katoliški kardinali, tajni agentje, komunisti, klerikalci, pedri, borzni posredniki, Grki, bankirji, politiki, Indijci, ženske, Turki, cariniki, poštarji…"

In medtem ko je zavzeto našteval vse naše sovrage, boječ se, da ne bi koga po krivici izpustil, sem se še zadnjič obrnil proti morju. Iz sence borovcev, s pomočjo katerih je ta neskončna modrina zaobjela moje obzorje, je delovalo skoraj pravljično, kakor bi razodevalo vesoljni mir, ki v ničemer ne sluti, da se mu bliža konec vseh koncev.

Ko se je moj pogled malo zatem izgubil nekje v daljavi, sem zato nadvse naivno pomislil, kako neverjetna škoda je, ker se zavedamo vseh teh realnih nevarnosti, ki nam iz dneva v dan vse bolj pretijo in nas ogrožajo, in kako lepo bi nam lahko bilo na tem lepem svetu, če bi jih le lahko za trenutek odmislili.