In tudi brez podpore sedme sile in v dobršni meri tudi brez podpore množice ustanov podjetniškega podpornega okolja, ki se vse bolj kaže v praksi za preveč rigidnega in nesposobnega učinkovitega delovanja, kar se je še zlasti pokazalo ob gospodarski krizi in krčenju proračunov, slovenski podjetniki dokazujejo, da so meje uspeha samo v glavah. Slovensko znanje namreč pomembno sooblikuje razvoj Silicijeve doline, utira pot osebni robotiki po vsem svetu, biotehnologija prodira v Rusijo in Indijo, sodobni interaktivni mediji, za katere je sinonim mikro podjetje Uniki, po ZDA zdaj preverjajo še azijski trg, Dewesoft s svojimi merilnimi instrumenti pa ostaja nepogrešljiv v avtomobilski industriji in komunikaciji s plovili v vesolju. In takih pravih podjetniških zgodb je še veliko in razvijajo se brez medijskega pompa.

Zakaj poudarjam, da gre za prave podjetniške zgodbe? Ker so plod samo njihovega dela (beri: garanja) in znanja, samozavestno udejanjenje njihovih konkretnih ciljev, prepričanj in vrednot, ne pa političnega in lobističnega botrstva, so rezultat zavedanja, da je le trg tisti, ki jim bo dal zasluženi denar, ne pa skladi, agencije ali ministrstva skozi razpise ali bančna posojila. So hkrati tudi antipod že napol apatičnemu vzdušju, kjer so praktično vse družbene strukture prepričane, da so za stanje odgovorni drugi, saj ti podjetniki ob priznavanju, da je Slovenija pred desetletjem razvojno obstala, s svojimi poslovnimi uspehi presegajo to stanje in ves čas ponujajo tudi rešitve. Ki pa jih vladne strukture iz bog ve kakšnih razlogov ne upoštevajo ali pa ne slišijo, ker jih najverjetneje preprosto ne razumejo. Zato tudi ni čudno, da Andrej Orožen iz Dewesofta pravi, da bo zanje "delovanje slovenske vlade tudi v prihodnje bolj postranska zadeva". Mija Lorbek iz Unikija pa, da so pravzaprav ovire samo zgodbe tistih, ki niso imeli poguma, da bi poskusili.

Prepričana v svoj izdelek se je tako nedavno tega ekipa CalypsoCrystala namesto za denar iz razpisov raje obrnila neposredno na potencialne kupce in s tako imenovanim crowdfundingom prek spleta v mesecu in pol zbrala 15.000 evrov, ki so jih potrebovali za končno izdelavo prestižnega ovitka za iphone. Porabniki so izdelek za potrebnega prepoznali že v fazi njegovega nastajanja in njegovo realno vrednost potrdili s predhodnim plačilom. Tako so s spletno akcijo, v veliki meri podprto na družabnih medijih, potolkli več muh naenkrat - opravili so promocijo, trženje in prodajo naenkrat.

Koliko novinarjev bi na tak način stopilo na podjetniški parket in bi svoje zgodbe, še preden bi sploh začele nastajati, v zameno za denar, s katerim bi si plačali delo na terenu, ponudili bralcem? Taka praksa je namreč med ameriškimi kolegi, ki se kot samostojni novinarji vsak dan dokazujejo na trgu, uveljavljena. Seveda je primerjava med slovenskim in ameriškim trgom, kjer je več sto tisoč novinarjev že izgubilo službe, neprimerna. Lahko pa nas v trenutnih razmerah in ob razmerjih med lastniki in upravami medijev ter novinarji spodbudi k razmisleku, ali mediji sploh sledijo razvojnim spremembam in dejanskim potrebam bralcev, poslušalcev in gledalcev, še posebno mladi, povsem apolitični generaciji, ki išče predvsem rešitve za svoj danes in jutri, ne pa odgovore na zamegljeno polpreteklost.

Za svoje tehnološko posodabljanje je sicer poskrbela večina ključnih medijev, s počasnejšim in veliko bolj neusklajenim korakom pa sledijo vsebine in način njihovega podajanja, ki nikakor ne zahteva tolikšnega denarnega vložka, kot ga je nakup in implementacija nove opreme. Roko na srce, slovenska družba še nekaj časa tehnološko ne bo tako opremljena, da bi večina črpala informacije samo prek mobilnikov in tabličnih računalnikov. In zato bodo tradicionalni mediji, med drugim tudi časopisi, še nekaj časa tukaj. Zahteva pa drugačen način razmišljanja, "saj je prihodnost odvisna od razumevanja dogajanj in ne od tehničnega napredka", kot je sicer v povsem drugačnem kontekstu nedavno zapisala moja kolegica Tanja Lesničar Pučko, kolumnistka, ki ji sicer pripada tole torkovo pisanje, in predvsem delovanja.

Proaktivnega delovanja. Med drugim tudi v iskanju dobrih zgodb in ob tem ne bi bilo prav nič narobe, če bi na primer že samo novinarji iz svojih poročil iz državnega zbora in tiskovnih konferenc političnih strank izpuščali populistične krilatice, blatenje med poslanci in nespoštljive izjave ter s tem pokazali, kakšna je dejansko uredniška politika njihovega medija in njihova poklicna drža. Ob sicer nepogrešljivem opozarjanju na nepravilnosti v družbi pa bi v večji meri lahko skupaj s strokovnjaki ponujali tudi rešitve.

Slovenski novinarski ceh ima pred seboj zaradi slabe komunikacije ali celo manipuliranja z informacijami, kaj bodo naredili medijski lastniki, nejasno prihodnost in pred njimi je zato še zelo avanturistična pot k prizemljitvi, ki bo ob trku z realnostjo pri marsikaterem pravovernem novinarskem kolegu razbila samo navidezno večvrednostni kompleks. Novinarji smo zgolj del kompleksne družbene strukture, ki ga lahko kot manj pomemben del kredibilnosti informacijskega mozaika kot prevelik strošek (zato je pravega, analitičnega novinarstva premalo, vse več pa informacij brez dodane vrednosti, za katere marsikje skrbijo nenovinarji) lastniki ob najrazličnejših vplivih premikajo povsem po svoje.

Razen ob strokovno širšem in bolj odgovornem odnosu do družbenega dogajanja in predvsem odgovornem odnosu in razumevanju potreb uporabnika, za katerega verjamem, da se dobrih in pozitivnih zgodb ne brani. In šele tedaj bodo lahko mediji, njihovi menedžerji ter lastniki in novinarji dokazali, da so njihove vrednote, ki jih zastopajo s svojim poklicem, tudi tista prava (tudi tržna) vrednost, ki jim zagotavlja trajnostni obstoj na trgu.