Sredi minulega tedna so nemške oblasti izbrisale tudi to sled za enim od prvih Hitlerjevih privržencev pri njegovem vzponu na oblast, ki je skozi mite od zblaznelega dezerterja zrasel v ikono neonacistov. Izkoristile so birokratsko podrobnost - Hessovim se je iztekla najemna pogodba za družinski grob. V nasprotju z običajno prakso jim lastnica, tamkajšnja pravoslavna cerkev, te ni hotela podaljšati, najbližji Hessovi sorodniki pa so pokazali razumevanje za splošne strahove, da postaja njegov grob neonacistično svetišče, ter se strinjali, da pepel posmrtnih ostankov čaka na zadnjo sodbo v neznanih morskih tokovih. Že leta 1987 so zaradi podobnih strahov takoj po njegovi smrti porušili 110 let star vojaški zapor v Spandau, kjer je bil edini jetnik celih 21 let.
Dejanje ima globoke zgodovinske korenine z nešteto primeri izničenja kakršnega koli snovnega spomina na različna ideološka gibanja in njihove karizmatične voditelje, ki bi lahko postali združevalna točka običajno poraženih častilcev. Zadnji tak odmeven primer je bilo v Indijski ocean odvrženo truplo Osame bin Ladna. Navkljub veliki verjetnosti, da se bo prek teorij zarot njegova smrt relativizirala, islamski skrajneži pa ta "pogreb" razumeli kot nov napad na svoje verske tradicije, se je ameriškim oblastem očitno zdelo nujno, da se ne ve za njegov grob. Podobno kot se je oktobra 1946 zdelo zaveznikom, ko so pepel deseterice v Nürnbergu na smrt obsojenih nacističnih zločincev in Hermanna Göringa, ki je dan pred eksekucijo storil samomor, odvrgli v reko Isar. Da je to jalovo početje, pa tudi ni treba dokazovati. Duhove je mogoče zbuditi, ne da bi vedeli, kje so pokopani. Nam krvavo blizu je tako zaokrožil Draža Mihajlović, ki iz neoznačenega groba navdihuje Srbe prav pri dejanjih, zaradi katerih je za dolga leta obveljal za zločinca in nacističnega kolaboranta in ne domoljuba.
Ko gre za Hessa, je njegov duh na dan zločinčeve smrti 17. avgusta skoraj četrt stoletja strašil deset tisoč prebivalcev Wunsiedla, ki so sprva menili, da mrtvim velja izpolniti željo o njihovem poslednjem počivališču. Privabljal je namreč privržence ideologije, ki sta jo s firerjem kovala od dvajsetih let prejšnjega stoletja in jo pripeljala do najgrozovitejše morije v zgodovini človeštva. Tisti, ki so menili, da sta se Nemčija in svet iz nje kaj naučila, so se prestrašili srhljivih nacizombijev. A namesto da bi si jih dobro ogledali, so si zakrili oči in se zatekli k birokratski prepovedi pojavljanja Hessovega duha oziroma obiskovanja njegovega groba, ko se jih je sredi avgusta leta 2004 na njem zbralo kar pet tisoč. S kriminalizacijo tega romanja se množica ni zmanjšala, samo atomizirala na celoletno čaščenje groba, ki ga je nov birokratski državni poseg (simbolično na obletnico neuspelega atentata na Hitlerja) zdaj izbrisal z wunsiedelskega pokopališča. Znova v prepričanju, da bodo z njim izginili tudi nacizombiji. Napaka, ki se je po krvavo nesrečnem naključju razgalila že minuli petek. Ne ravno v Nemčiji, ampak na Norveškem. Tam se je namreč izkazalo, da dandanašnja evropska nevarnost niso glasni množični častilci duhov iz preteklosti, ampak neopazni posamezniki, ki mehko sodobno križarstvo razumejo kot bojni klic novim templjarskim vitezom, za kakršnega se je na spletnem videu razglasil Anders Behring Breivik. V nekakšnem manifestu evropski konservativni resoluciji je med drugim sporočil: "Prva kaplja dežja napoveduje velik in neustavljiv plimni val kulturnega konservatizma. Ta bo očistil zahodno Evropo kulturnega marksizma in tretjič iz nje izgnal islam."
Čeprav pojmovno nekoliko zmeden in proti vsem sovraštvo razširjajočim ideologijam (vključno z nacizmom) sovražno spisan manifest, ta ni delo nekega asocialnega blazneža. Breivik, ki naj bi danes pred sodniki "pojasnil motive za svoja grozovita, a nujno potrebna dejanja" (tako je v njegovem imenu napovedal odvetnik), je opisan kot bister, izobražen poslovnež z uspešno farmo. Nič v njegovem dosedanjem življenju kot tudi samem zločinu ne kaže na duševno zmedenost. Nasprotno, celotno dejanje je načrtoval in izvedel s skrajno brezobzirnostjo in natančnostjo predanega ideji. Množični poboj v poletnem kampu se je od podobnih v preteklosti, ki so se praviloma končali s samomorom storilca (Virginia Tech, Erfurt, Columbine, Dunblane), razlikoval predvsem po tem, da je šlo za hladnokrvno eksekucijo izbranih žrtev - podmladka vladajoče levosredinske delavske stranke - in ne naključnežev, ki so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času.
Norvežanom velja vse spoštovanje, da ob nacionalni tragediji ravnajo skrajno razumno in ne panično, kot znajo z vsemi posledicami predvsem ZDA, posebno ker očitno ne gre za blazneža po vzoru Martina Bryanta, ki je leta 1966 v Tasmaniji ubil 35 ljudi in zdaj prav toliko dosmrtnih kazni služi v psihiatričnem krilu zapora v Hobartu. Breivik je deviacija družbe, ki iz virtualnega in realnega sveta vsrkava dandanašnje ideje. Marsikatere med njimi sicer veljajo za skrajne, a vse bolj izgubljajo protiutež na empatiji grajene družbe, ki pospešeno izginja. Evropa je preveč zagledana v pogubne ideologije iz preteklosti, od nacifašizma do komunizma, ne zna pa prepoznati njihovih sodobnih oblik.
Po svoje je simptomatično, da si je Breivik za edini tvit pred zločinom izbral misel britanskega filozofa Johna Stuarta Milla, da en človek s prepričanjem odtehta sto tisoč tistih, ki jih vodi zgolj interes. Okoli Hessovega groba so se odvrteli interesi, na otoku Utoya je morilo prepričanje. In to ne kakšnega nacizombija, ampak samooklicanega novodobnega templjarja.
