Prav zato se zanašamo na volitve kot odraz kolektivne inteligence. Izbire niso vedno optimalne in volilci se, podobno kot tudi potrošniki, lahko zmotijo pri svoji izbiri in so potem razočarani. Končno so to pokazale prav volitve leta 2008.
Aktivni državljan Matej Makarovič bi dal volilcem možnost popravnega izpita že v predroku (MMC TVS).
***
Se bo slovenska levica sploh kdaj normalizirala? Se bo kdaj otresla svojih značilnosti – ideološkega ekskluzivizma, samozaverovanosti v nekakšno intelektualno večvrednost nad slovensko desnico, stremljenja po izničenju desnice itn.? Bo kdaj tudi politično intimno sprejela odprto družbo, kjer nima nihče že vnaprej v posesti končne resnice, in glavno značilnost demokratične družbe – da se oblast menjuje?
Novinar TVS z visokoprofesionalnimi, nesugestivnimi vprašanji pomaga svojemu intervjuvancu pravilno odgovarjati.
***
V tem je razlika med razumniki in intelektualci – razumniki, ki držijo skupaj onkraj vsega, in intelektualci, ki po večini skrbijo za svojo lepo dušo.
Gregor Golobič pogreša nekaj razumniškega razumevanja in podpore za svoje jadi.
***
Danes se imenuje Kinodvor. Včasih se je Kino Sloga. In Sloga ostaja njegovo generično ime vse do danes. Šoferji vse do daljne nekdanje Sovjetske zveze, ki so se na poti v Luko Koper ustavljali v Ljubljani, se ga menda še danes spominjajo pod tem imenom. Dogodek prejšnji teden je pokazal, da ne brez razloga. Dogajajo se sicer mehke, a vseeno sočne stvari. Kot vedno. Denimo veliki duel med ta čas verjetno najbolj popularnim in prepoznavnim svetovnim filozofom Slavojem Žižkom in slovenskim najbolj anatemiziranim politikom Golobičem. Okvir je bila dvajsetletnica osamosvojitve. In ugotavljala sta, podobno kot podpisani dva tedna poprej, da domovina ogroža državo. No, pravi motiv pogovora ni bila ne domovina ne država, ampak Gregor Golobič, ki po prepričanju Slavoja Žižka ni "inteligenten, a pokvarjen", ampak nasprotno "pošten, a malo tup". O. K. Pač dogodek, vreden poletne vročine in misli na ozimnico. Tisto, kar je pritegnilo moje ne prav hudo zanimanje (poležaval sem nekje na morju), je bilo iskanje sovražnikov. Pa ne "najljubših sovražnikov" (pač že uporabljena Golobičeva aluzija na mojo krilatico o "najhujših prijateljih"), ampak onih pravih – "najhujših sovražnikov". Že dobri stari Stalin se je leta 1933 zavedal in svaril pred naivnostjo: "Razrednega sovražnika iščejo zunaj kolhozov, iščejo ga v ljudeh z zversko fiziognomijo, z velikanskim zobovjem, z debelim vratom, s karabinko v rokah. Iščejo kulake, kakršne poznamo z lepakov. Toda takšnih kulakov že zdavnaj ni več na površju. Današnji kulaki in njihovi pomagači, današnji antisovjetski elementi na vasi – so večidel 'sladki' ljudje, skoraj svetniki. Nikdar ne porečejo – dol s kolhozi. So za kolhoze. Vendar pa v kolhozih tako sabotirajo in kvarijo delo, da bo to kolhoze drago stalo… Da izsledimo tako spretnega sovražnika in ne nasedamo demagogiji, moramo imeti v sebi revolucionarno budnost, imeti moramo v sebi sposobnost, da strgamo s sovražnika krinko in pokažemo kolhoznikom njegov resnični, kontrarevolucionarni obraz…" In Stalinovo "drugo utelešenje" (kot je v Slogi rekel Slavoj Žižek) Gregor Golobič je zgolj ponovil, da sovražniki niso na nasprotnem, "folklornem" bregu, ampak med nami: "Kar mene moti, so navidezni zavezniki." In prvi med takimi je kajpak podpisani: "Miheljak me vedno spravi v visoke obrate." Res smola. Veliko lažje bi bilo z razumniki. Denimo s tako imenovanimi "aktivnimi državljani". Če ga motijo "lepe duše", naj prebere pogovor med novinarjem TVS in Matejem Makarovičem (http://www.rtvslo.si/ slovenija/osebno-upam-da-bomo-kdaj-dobili-tudi-normalno-levico/261005). Po mojem bo navdušen. Nad obema. A naj ne obupa. Tudi na spletni strani Zares najde slepo predane, nekritično lojalne. Nobene bistvene razlike od spletne strani SDS ni opaziti. A pravi problem je drugje. In je podoben kot pri Janezu Janši: niso problem sovražniki, ampak dejstvo, da nima pravih, iskrenih prijateljev. Toliko jih poznam in slišim, da lahko posplošim: vsi se zavedajo in zasebno poudarjajo, da tako, kot je bil zaslužen za meteorski vzpon stranke tik pred volitvami, je bil zaslužen tudi za nagli zaton stranke po volitvah. Tega mu pa niso povedali.
A medtem ko žonglerji na politični sceni v poletni vročini prirejajo predstave, se v senci tega cirkusa dogajajo resnične drame pravne države demokratičnega režima. In to prav v času, ko sosednja Hrvaška, ki mora še vedno dokazovati, da je zrela, da vstopi v (resda vse manj) elitni evropski klub, brez kakršnih koli zapletov po 222 dneh od pobega od Avstrijcev prevzame bivšega premierja Sanaderja, ga pripre in brez kolebanja pripravlja največji poosamosvojitveni proces proti visokemu politiku. Pri nas, ki smo se že dokazali, da smo pravna in demokratična država, vredna članstva v elitnem klubu, stvari potekajo precej drugače. Namreč tik pred zdajci, tik pred dolgo napovedovanim začetkom procesa v aferi Patria, tožilka, ki je vodila postopek in spisala obtožni predlog, zapušča tožilske vrste. Kako zapušča? Tu se enkrat izjemoma moram strinjati s SDS, da je nerazumno, da je napoved odhoda Hrastarjeve med odvetnike v času, ko ima v rokah enega največjih primerov v svoji karieri, obtožni predlog zoper nekdanjega predsednika vlade, nerazumna. "V normalnih razmerah," poudarjajo v SDS, "bi bil to največji strokovni izziv vsakega tožilca, uspešno dokončanje primera pa največja referenca v karieri." Nedvomno. A treba je prebrati tudi lakonično pojasnilo tožilke: "Ne nameravam več delati na takšni funkciji v državi, ki ne more ali noče zaščititi svojih funkcionarjev." To pa ni hec! Ko se tožilec, ki ima v rokah najbolj občutljiv primer – navsezadnje je obtožen bivši premier in vodja opozicije – čuti ogroženega, je treba reagirati. Nič ne trdim in nič ne rečem, koliko je takšen občutek osnovan. A v vsakem primeru zahteva alarm najvišje stopnje. Ne more se preprosto vzeti na znanje najavo tožilke, da tik pred začetkom odide drugam. Še zlasti, ker je generalnemu državnemu tožilcu to svojo namero podala že konec junija. Pa nič. Kot da vratar, čistilka, tajnica tožilstva menjajo službo. Sam menim, da je sporočilo tako alarmantno, da bi se morala z njim urgentno ukvarjati tako generalni državni tožilec kot tudi resorni minister. Ne nazadnje bi svojo zaskrbljenost javno in odločno moral izreči tudi predsednik republike. Ko se tožilci ali sodniki zaradi svoje dejavnosti in konkretnih primerov počutijo ogrožene, je zamajan eden temeljnih stebrov pravne države. In konkretna tožilka ima kar nekaj razlogov za nelagodje ali celo ogroženost. Ves čas, odkar vodi ta primer, je pod pritiskom. Tako je v začetku leta 2010 odstopila s položaja "šefinja tožilske Barbarine pretorijanske garde", kot je takrat zapisal Rok Praprotnik v Dnevniku. Zakaj? Ker naj bi se Barbara Brezigar vmešala v njeno delo in strokovno avtonomijo. A vrhunec pritiskov se je formalno dogodil, ko je še pred začetkom procesa Janša vložil tožbo – proti tožilki. Čeprav smo pri Janši vsega vajeni, celo tega, da bivši in morda bodoči premier z lažjo opravičuje izostanek na obravnavi sodišču, da ga morajo rubiti, ker ne poravnava obveznosti iz izgubljenih tožb, je tožba proti tožilki dejanje brez primere. In neverjetno, kako lahkotno je bilo to sprejeto na znanje. Vendar pa je vprašanje, ali se je plejada groženj končala "zgolj" v javnih dejanjih. Je še kaj, kar spravlja tožilko v nelagodje? Morda celo v strah?
