Koga jim je namreč pripeljal na slavnostni sprejem na ministrstvu? Boksarja Dejana Zavca! Katerega naslednji dvoboj je napovedal med svojim govorom maturantom. Zbrani starši so se prijeli za glavo in obupano zrli v tla.

Ministru je treba čestitati: boljšega sporočila o odnosu do znanja v tej državi bodočim intelektualcem, med katerimi sta dve tretjini deklet, ni mogel dati. Tu cenimo pesti: "Mogoče ste pametni, mogoče bi radi nadaljevali študij, postali zdravniki, znanstveniki, vrhunski kuharji ali režiserji, a to, veste, v tej deželi malo šteje, o vas ne bodo poročali in minister vas ne bo ves razgret hodil gledat, ko boste briljirali na raziskovalnem inštitutu ali v predavateljski dvorani. Če hočete očarati ministra, morate znati komu razbiti arkado." Tu smo. To je Slovenija.

Ne bom razpredala o boksarju, ki pač počne, kar počne, četudi je ta "šport" sporen do konca. Toda ko pretep postane nagrada za tiste, ki so vse naredili za intelektualni razvoj, za tiste, ki so, kot je povedala Ana Ferfolja, mladenka, ki je dosegla največ točk, v otroštvu sanjali o knjigarni (o knjigarni!), posvečenem prostoru vednosti (in če bi Ano takrat peljali v NUK, bi se ji od sreče kolena zašibila še stokrat bolj, kajti tam je v prelepi knjižnici še veliko večja vednost na voljo zastonj), takrat je politika dokončno zblaznela. Na položajih odločanja so ljudje, ki so popolnoma pomešali registre, ki so tako povsem zapredeni v politične igrice, da se jim res več ne sanja, kaj je pomembno, kaj kam spada, kaj pelje naprej, kaj pa je populizem, ceneno politikantstvo in ministrov fototermin.

Potem smo bili minuli konec tedna obdarjeni še z eno vladno novico iste pasme, vredno Belorusije: Slovenija se ne bo udeležila mednarodne razstave EXPO. Ne, ker bi varčevali, ampak zato, ker je vlada vzela umetnosti in dala košarki oziroma košarkarskemu prvenstvu leta 2013. Kajpada, za igre, ki prebivalstvu pritičejo ob vse bolj suhem kruhu, je vedno denar, in naš predsednik vlade, ki zaradi kamer džogira pri 34 stopinjah in uspešno propagira srčni infarkt, za bolj zapletene misli pod to razgreto frizuro pač nima prostora: "Vlada je ocenila, da je promocija skozi košarko veliko odmevnejša kot morebitno sodelovanje v Seulu." Da je s tem spravil v težave tudi Hrvate, s katerimi naj bi se skupaj predstavili in se osramotil pred korejskimi organizatorji, pa nič.

Seveda. Vlada, ki gre na kulturne in znanstvene prireditve le, če jo tja nažene protokol ali PR, pač razume le vpitje množic, promocijo pa presoja skozi svojo osebno neizobraženost in narcisoidnost. Kajti - kdo je v resnici največ pripomogel k trajnemu poznavanju (in ne za pet minut) Slovenije v svetu? Ne muhavi košarkarji, ne prepirljivi nogometaši, za katere gredo tone denarja, državne in medijske podpore. Ne. Najbolj znan ni ne športnik, ne politik ne gospodarstvenik, ampak filozof, Slavoj Žižek. On je absolutna promocijska znamka te države, en sam človek, za katerim ne stoji nikakršna organizacija, za katerega ne gradijo stadionov, ki potapljajo finančne proračune, o katerem televizije ne poročajo s himničnimi toni.

In to je nekaj najboljšega, kar se je lahko Sloveniji po osamosvojitvi zgodilo. Žižek namreč ni edini, ki je prodrl z mišljenjem, izjemno prodorna je tudi umetnica Marjetica Potrč, za katero ob nedavni ameriški razglasitvi, da gre za tretjega najpomembnejšega umetnika na svetu, zunaj stroke doma ni vedel nihče. Še nekaj je umetnikov, ki jim je uspel velik prodor, in, seveda, tu je vrsta slovenskih znanstvenikov. Pa ne gre samo za tiste v tujini, izvrstni strokovnjaki, "ljudje z idejami" so tudi tu, znotraj meja, anonimni javnosti, predvsem pa odločevalcem, ki se borijo za to, da bi lahko delali, za kar so visoko usposobljeni. Od države ne želijo stadionov, kulturnih hramov, prvenstev, sprejemov, ampak le razumno podporo področjem znanosti, humanistike, umetnosti, ki lahko državo izvlečejo iz pogubne nevednosti.

Premnogi izmed njih bi lahko spregovorili najboljšim med najboljšimi maturanti, ki govorijo o vrednotah, za katere starejši trdijo, da jih mladina nima več: o delu za skupno dobro, o znanstveni poštenosti in navajanju virov, o pomenu javnega šolstva, ki ne dela socialnih razlik, o uspešnosti, ki ni izrivajoča, ampak vključujoča, in se ne meri le v denarju. Povedali bi jim lahko o vijugastih poteh študija, raziskovanja, o pasteh sistema, pa tudi o onih, ki jih nastavlja sama vednost. Pripovedovali bi jim lahko o svojem zadovoljstvu ob dobrem delu in o frustracijah ob neuspehu, o tem, kje so meje in kam jih poskušajo prestaviti.

Če bi minister Lukšič ne bil, kar je, bi jim navsezadnje lahko pripeljal Žižka, ki je prav takrat v Ljubljani buril duhove s svojo kritiko bolonjske reforme. Kaj namreč bolj zadeva maturante kot to, kakšno je visoko šolstvo, na pragu katerega stojijo tako odlično opremljeni, tako polni pričakovanj? Slišali bi o samomoru, ki ga v imenu utilitarnega, instrumentaliziranega znanja delajo države (na primer Velika Britanija) z vse bolj plačljivim šolstvom in predvsem z ukinitvijo podpore humanistiki, družboslovju in umetniškim šolam. Slišali bi, da za razumevanje sveta tehnična znanja ne zadoščajo - prihodnost je odvisna od razumevanja dogajanj, ne od tehničnega napredka.

In če bi vse to slišal tudi Lukšič in celo poskušal kaj pripomniti, bi maturanti videli, kako nebogljena je argumentacija politike. Tako kot tista Golobičeva, ko je Žižku odgovarjal, da je bolonja nastala zaradi prevelikega števila študentov in da so za stanje na naših univerzah krivi le profesorji, ne pa politika, ki jim je bolonjo v svoji slepi servilnosti do EU vsilila v najbolj drastični obliki.

O, koliko bi lahko maturanti izvedeli. A minister jim je namenil skrivnost knockouta.