Bela Ljubljana

Kaj vse tujec opazi v mestu, v katerem si se naselil. Pogled od zunaj razkrije tisto, kar je najbolj na očeh, ostane pa neopazno. Urednik egiptovskega časopisa Al Ahram Hani Šukrala je bil za nekaj dni v Ljubljani, kjer je na okrogli mizi govoril o revoluciji v Egiptu. Šestdesetletni Šukrala je večino svojega življenja preživel v Kairu, vendar je ob različnih priložnostih obredel ves svet. Življenje v arabskem mestu na severu Afrike, ki ima skoraj dvajset milijonov ljudi, te pripravi na to, da te malo katera stvar na svetu lahko še zares preseneti. Na kratkem sprehodu po eni ulici v dvajsetih minutah vidiš več protislovij kot drugje v petih letih. Navadiš se, da se ne oziraš za ljudmi, ker ti nobena še tako presenetljiva pojava ne ustavi pogleda. Na potepu po mestu se moraš obnašati tako kot na podzemni železnici v New Yorku. To, kar se ljudem zdi normalno, je njihova osebna stvar. Drugače ne gre. Če bi razmišljal, kako se je ta kaotična zbirka ljudi znašla skupaj na pločniku in kaj tam počne, bi se ti zmešalo. Kairčan je navajen, da ljudi okrog sebe ne vidi, ampak hodi skoznje.

Ko sem z njim šel na prvi sprehod po mestu, pa je bil videti nekoliko presenečen. Nič ni rekel. Sam sem mu začel razlagati nenavadno topografijo mesta, ki je iz središča vrglo avtomobile in se zgodaj spomladi zavedlo svoje lepote. S komolcem sem ga dregnil pod rebra, češ, lepo, ne? Ni kaj. Na začetku poletja je Ljubljana res lepo mesto. Ne zamenjajo se samo barve in nošnja. Zdi se, da se je zamenjalo tudi prebivalstvo in svetovni nazor.

Srednjeevropska potrtost, ki je značilna za zadnje tri mesece zime, izgine. Nadomestita jo mediteranska ležernost in veselje do brezdelja v kavarnah ob vodi. Če se sonce postavi v pravi kot, se skoraj zazdi, da bi moralo biti za vogalom morje. Na ulicah se pojavijo čebri z oljkami, kar geografijo zameša, tako da ne veš več, kje se konča srednja Evropa in začne Sredozemlje. Obnovljena arhitektura stila mozartkugeln, v katerem je zgrajeno središče mesta, mu daje prijetno vzdušje tržaških paradoksov. Če bi namesto Uršulinke stali pomoli, bi lahko na Kongresnem trgu čakal ladjo za Pirej.

Šukrala je kimal, zanimivo, ja, ampak nekaj je v mestu čudnega. Hotel sem mu reči, da naj se ne šali. Po zadnjih mesecih v Egiptu, ko se je cela država obrnila na glavo in za seboj potegnila pol arabskega sveta, Ljubljana pač ne more biti čudna. Zadržal sem se. Zbeganost sem pripisal utrujenosti po dolgi poti. Med revolucijo na Tahrirju je bil član skupine, ki je posredovala med koalicijo mladinskih gibanj in egiptovsko vojsko, potem pa je nekaj mesecev lovil ravnotežje v družbi, ki je iz dneva v dan nihala iz ene skrajnosti v drugo. Bilo je že pozno. Imel je pravico do malo utrujenosti.

Naslednji dan sem ga pričakal pred vrati inštituta Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer je nastopal. Zadihan je prihitel z Gosposke ulice in mi že od daleč mahal.

"Vem, kaj je tako čudnega v tem mestu," mi je z navdušenjem zaklical. "Vsi so beli."

Bil je navdušen, kot da je odkril Ameriko.

"Dva dni sem hodil po mestu, pa sem šele zdaj zagledal prvega Afričana," je bil videti pristno presenečen.

Nekaj sem pripomnil, da smo v srednji Evropi in da tukaj pač živijo belci.

"Ne, ne," je vztrajal. "Jaz sem bil po celi Evropi. Nikjer ni tako."

Njegove ekspertize ni bilo mogoče zanikati. Študiral je v Angliji in potoval po vsem kontinentu.

"Na poti sem se ustavil v Frankfurtu. Tam so gnetejo Afričani in Arabci kot v Kairu. Tukaj ni videti nikogar. Vsi so beli. Nikjer v Evropi ne vidiš več tega. Kako vam je to uspelo?"

Zvenel je, kot da se mu Ljubljana zdi staromodna. Na hitro sem mu hotel nekaj odgovoriti, pa sem ostal brez besed. Kako nam je to uspelo?

Cela Evropa se ukvarja s tem, da ustavi neskončni tok migrantov iz Severne Afrike in Azije. Res je, da pretiravajo in da odstotki migrantov niso tako visoki, kot trdi propaganda. Pa vendar je tako v Rimu kot v Parizu ali Londonu prav tako lahko slišati lokalno govorico kot arabščino, svahili, turščino ali enega od jezikov Pakistana. Na vsakem koraku. Če je kaj značilno za evropske prestolnice, je to, da niso vsi beli. Še Budimpešta ima kitajsko četrt.

V Ljubljani pa lahko ves teden hodiš po mestu in srečaš dva Afričana. Oba sta avtohtona slovenska Afričana, ki sta se v Slovenijo preselila pred letom 1990. V mestu živim že mnogo let. Do zdaj sem srečal enega Sikha. Hodil je pod arkadami pri tržnici in kupoval medenjake v obliki srca.

Na sredozemskem morju se potapljajo ladje migrantov, v Slovenijo pa ne pride nihče. V resnici Šukrali nisem znal odgovoriti, zakaj je Ljubljana tako bela.

Zadrega ni samo estetska. Tudi ne gre za to, da turisti, ki pridejo v mesto, lahko pomislijo, kako smo vse ljudi drugih barv pojedli. Enobarvnost bo začela resno najedati ekonomijo. "Dejstvo je, da zaradi staranja prebivalstva obstaja visoko tveganje za dolgoročno vzdržnost javnih financ in upadanje gospodarske rasti," piše v zanimivem uradnem papirju, ki je po krivem ušel pozornosti javnosti. Vlada je konec lanskega leta sprejela strategijo ekonomskih migracij, ki je eden od bolj pametnih dokumentov tega mandata.

Tam že na začetku lepo piše, da bo "po napovedih Eurostata v Evropski uniji rast prebivalstva do leta 2025 predvsem rezultat neto priseljevanja in pričakuje se, da po letu 2025 učinek neto priseljevanja ne bo več mogel nadomestiti negativnega naravnega prirastka prebivalstva." Evropi bo poleg vsega drugega prej ali slej zmanjkalo prebivalstva. Slovenija pa je v še slabšem položaju. V druge države se kljub oviram selijo ljudje vseh barv in vsaj malo popravljajo povprečje kontinenta. K nam se ne naseli nihče. Nova Gorica je bolj bela od odročnih finskih vasi v Laplandu. Takoj ko stopiš čez mejo v staro Gorico, pa zaslišiš pojočo senegalsko govorico in za prvim vogalom naletiš na tri Arabce. V Tržiču ob izlivu Soče je kot v Marseillu. Vsak drugi govori arabsko. Res je, da imamo enega župana afriškega porekla, ampak vsi njegovi someščani so beli. To je res čudno.

Ne da Slovenija ne bi bila gostoljubna do afriških priseljencev. Nihče ne ve za nas. To je strašna napaka pri promociji države. Na obalah severne Afrike bi morali postaviti velike plakate s fotografijami Opere, Tromostovja in Kongresnega trga. "Pridite v Ljubljano in ji pomagajte, da postane normalna evropska prestolnica."

Za to bi morala biti dostopna tudi sredstva iz evropskih strukturnih skladov.