Danes severnjaške množice prenesejo vse, grške pa skušajo postaviti meje še sprejemljivemu. Morda so tisto najhujše, kar so množice v bolj severnih delih Evrope - denimo od slovenskih južnih meja navzgor - pripravljene bolj ali manj mirno prenašati, njihovi politiki, tako lokalni kot unionistični. Rekli bi lahko tudi drugače: najhuje je, da prenašajo svoje politike. Ko toksični učinki politike, ki jo ti delajo, zadenejo Grčijo, gre mnogo Grkov na ulice. Tako v Grčiji letos ni vroče le zaradi sredozemskega sonca in o njej ne govorimo le kot o turističnem cilju.
V resnici je zanimivo, kako malo govora je pravzaprav o Grčiji. Razen EU-jevskih piarovskih kreacij, ki jih vešče odmerja politično-medijska mašinerija, preberemo ali slišimo komaj kaj drugega. EU je fundamentalno sovražna kakršni koli poglobljeni politični razpravi - o sebi sami od začetka, o Grčiji pa, odkar imamo tako imenovano grško krizo. Njena politika je temu primerna.
Nič manj zanimivo ni, kako se, kolikor pač se, govori o Grčiji. Dva temeljna modela sta: prevladujoči, ki govori o dolžniški krizi in finančnih trgih, in marginalni, ki postavlja v središče vprašanje države in suverenosti. Na prvega se veže neizčrpna dobrodelnost in želja pomagati tistim v stiski, ki meji že na odrešeništvo, na poslanstvo reševanja tako Grčije kot Evropske unije. In kot pri vseh dobrodelnih akcijah imamo tudi tu močno vzgojno komponento. Grke je treba naučiti delati in živeti v skladu z njihovimi možnostmi ter izpolnjevati obveznosti, ki jim jih skušamo vsiliti, varčevati in odplačevati dolgove. Na drugi strani imamo veliko redkejša opozorila, da tako imenovano reševanje grške krize grobo posega v grško suverenost in jo omejuje. Tako slabljenje ali kar odpravljanje države kot javne oblasti, ki za zdaj nima alternative, ustvarja svet, v katerem smo izročeni na milost in nemilost vsakomur, ki je močnejši od nas.
Da tako imenovani krizni ukrepi in paketi omejujejo grško suverenost, je jasno tudi političnim serviserjem in govorcem tako imenovanih finančnih trgov. V zadnjem tednu so na to opozorili vodilni med prejemniki bruseljskih rent. Ali pa se jim je zareklo. Ampak ti gospodje in gospe v tem ne vidijo nič alarmantnega. Nasprotno, zanje je to nujni ukrep, ki ga upravičujejo ali v pedagoškem ali medicinskem jeziku. Ukrep, ki je potreben za politično-ekonomsko vzgojo Grkov ali za ozdravitev njihove bolezni. Iz mešanice tehničnih izrazov, prisiljenih metafor in znamenj za notranje prepoznavanje v njihovi vse bolj incestuozni skupnosti, na katero so zvedli politični jezik, pa se lepo razbere, za kaj gre pri reševanju tako imenovane grške dolžniške krize. Malo nam pomaga pri tem tudi to, da gre pri tako imenovanem reševanju te krize za plenjenje in delitev plena, kar prej ali slej pripelje do sporov med plenilci in njihovimi sekundanti.
V Nemčiji je evroskeptikom uspelo spraviti vladni paket tako imenovane pomoči Grčiji na ustavno sodišče. Posojilo Grčiji naj bi kršilo določene člene evropske pogodbe in nemške ustave. Če bi sodišče pritrdilo pritožbeni stranki in vladi omejilo "svobodo delovanja", bančniki že zdaj opozarjajo, da bi to imelo "skrajno resne" posledice "za EU in finančne trge". Nemško ljudstvo nasprotuje temu, da bi njihov denar reševal nedelovne in zapravljive južne Evropejce. Takšno politično ozračje je voda na mlin evroskeptikom, ki pa dobro vedo, da davkoplačevalski denar ni namenjen za reševanje Grkov, temveč velikih bank: "Sklad za reševanje v resnici služi za to, da varuje pred tveganjem določene velike banke."
Podoben argument je prišel na dan v izjavah nizozemskega finančnega ministra po pogovorih z britanskim kolegom pred nekaj dnevi. Nizozemec je kritiziral Francoze, ki da so bili v svojem načrtu za novi reševalni paket, namenjen Grčiji, premehki do bank. Te naj bi po tistem načrtu prostovoljno prevzele svoj del bremen pri tako imenovanem reševanju Grčije. Ker ni mogoče pričakovati, da bi se to zgodilo, bo Evropa po besedah nizozemskega ministra tako (še naprej) pretvarjala zasebni dolg v javnega. Grčiji bo posojala še več denarja svojih davkoplačevalcev, da bi ta lahko odplačevala lastnike obveznic.
Denar evropskih davkoplačevalcev torej ne gre Grkom. Gre evropskim bankam in finančnim špekulantom. Grčija je le ovinek, po katerem se evropska javna sredstva privatizirajo. V Grčiji je privatizacijska ofenziva še hujša. Grška vlada, ki v nasprotju s svojim elektoratom kolaborira z EU pri reševanju "finančnih trgov", daje na razprodajo državno lastnino v vrednosti 50 milijard evrov. Naprodaj so seveda večja nacionalna podjetja, rudniki in tovarne. Naprodaj pa je še veliko več: pristanišči v Pireju in Solunu, 39 letališč, vključno s polovico atenskega, na stotine kilometrov cest, telekomunikacije, nacionalna pošta ter oskrba z vodo, plinom in elektriko. Totalna vojna brez uporabe vojske. In okupacija: naprodaj je na tisoče hektarjev zemljišč, med njimi lepi kosi obale in otoki. Evropska unija se kaže kot instrument, s katerim si močnejše članice prilaščajo javno lastnino šibkejših (pri tem pa spotoma ožemajo še lastno ljudstvo).
Da bi bila grška privatizacija vredna imena in da bi razprodaja javne lastnine uspela, je treba počistiti teren. Nizozemski finančni minister ni kritiziral Sarkozyjevih grških načrtov iz ljubezni do Grkov. Opozoril je, da je Grčija lahko evropsko gospodarstvo v današnjem pomenu besede le, če poreže državne monopolistične strukture in omehča rigidni trg dela. Na udaru so zlasti tako imenovana birokracija in sindikati. Morda se je grška policija s tako brutalnostjo spravila nad demonstrante, da bi prepričala tiste, ki odločajo o njihovi državi, naj jo pustijo preživeti. Dokazala se je kot evropska finančna policija, kot represivni organ tako imenovanih finančnih trgov.
