"Gre za to, da je tudi do predčasnih volitev treba priti s trezno glavo."

Notranja ministrica Katarina Kresal meni, da je treba tudi na poti do predčasnih volitev upoštevati prometno varnost.

***

"Naslednji najbolj logičen korak je, da si bomo prizadevali, da skozi nadzorovan in umirjen proces pridemo do predčasnih volitev."

Katarina Kresal meni, da je na volitve treba hiteti počasi.

***

Pred dnevi me je poklicala novinarka nekega medija in vprašala, ali bo prišlo do predčasnih volitev. In sem odgovoril, da menda pa že. Pa je vprašala, kdaj bodo. Ja, najkasneje jeseni. A že jeseni? Da, jeseni 2012, sem cinično dodal.

Pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim. Če bi politiki in parlamentarci iskreno želeli predčasne volitve, kot v en glas zagotavljajo, bi jih v najkrajšem roku imeli. Sistem res ni narejen za hitre in enostavne predčasne volitve. In tako je prav. Nikjer, kjer so se pogosto in hitro odločali za predčasne volitve (denimo v sosednji Italiji), niso po njih dosegli večje stabilnosti. Prej nasprotno. Od volitev do volitev so tonili v večjo nestabilnost. A za to, da si slovenski politiki in parlamentarci omogočijo realizacijo svoje želje - predčasne volitve, ni treba in tudi ni priporočljivo spreminjati ne ustave in ne zakonov. Če si stranke resnično želijo predčasnih volitev, jih lahko v kar najkrajšem času preprosto "izsilijo". Vendar pa je vprašanje, kdo si resnično iskreno želi predčasnih volitev? Še najbolj verjetno Janševa SDS. Prvič zato, ker ve, da njena prednost ne sloni na porastu preference stranke, ki si je že v enem mandatu uspela zapraviti težko priborjeno in dolgo pričakovano zmago iz leta 2004, ampak na upadu, pravzaprav razpadu zaupanja in podpore volilcev njenim neposrednim tekmecem. Drugič pa morda tudi zato, da se prehiti morebitne neprijetne vsebine, ki bi izšle iz že dolgo napovedovane razgrnitve obtožnice v maratonski finski preiskavi afere Patria. Če bi se namreč v obtožnici izrisalo kompaktno omrežje, ki bi se približalo ali celo doseglo črko J, bi kar naenkrat postalo zanimanje za hude, res hude in konkretne obtožbe, ki se vrstijo od Frangeževih knjig do zadnje knjige Šurca in Zgage, veliko. Veliko večje kot je zdaj. In to bi lahko pomembno spremenilo vzdušje pred rednimi naslednjimi volitvami. Za razliko od volitev 2008. Da je takrat oddaja finske televizije o aferi Patria vplivala na volilni izid, je namreč čisti mit. Vsak, ki pozna javnomnenjsko predvolilno raziskovanje, dobro ve, da je bil efekt prej drugačen. Po tisti oddaji je preferenca SDS v večini raziskav celo narasla. Resnični vpliv na hipno izgubo skoraj zagotovljeno dobljenih volitev je takrat povzročil skupinski portret trojčka in političnih mentorjev na Tromostovju.

Čeprav vse izjave relevantnih politikov govorijo v prid izrednih volitev, menim, da skoraj ni verjetno, da bo do njih prišlo. Oziroma če že, da bo do njih prišlo le nekaj mesecev pred rednimi. Kar morda niti ne bi bilo slabo. S tem se datum kasneje ponavljajočih rednih volitev namreč premakne na zgodnejši čas. Denimo na junij. To bi omogočilo, da se vlada v miru sestavlja in konceptualizira v senci vlaganja kislih kumaric in vkuhavanja sladkih marmelad ter da potem jeseni začne delovati "s polno paro". Sedanja praksa je taka, da šele tik pred novim letom dobi vlada pravi zagon. A kakor koli, mesec volitev ni usoden. Zato je pričakovati minimalni konsenz javnosti in političnih akterjev o redefiniranju datuma volitev.

A kot zagotavljajo tisti, ki imajo še vedno dejansko večino v DZ, je treba hiteti počasi. To pa pomeni, da bo do nadaljnjega vladala manjšinska vlada. Nič posebnega v parlamentarnih demokracijah s proporcionalnim sistemom. Mnogokrat so manjšinske vlade celo bolj stabilne kot razklane večinske. Tudi pri nas se obeta takšna situacija. Solidna parlamentarna večina, ki je potrdila vladno koalicijo, namreč ni zagotavljala in izražala tudi pristnega veselja in skupne volje. Od vsega začetka je bilo jasno, da bodo razmerja v koaliciji težavna ter da prvi minister ne bo kos zapletenim razmerjem. Zato ni bilo treba biti kakšen silen profet, da si pravilno napovedal klavrni razplet. Ključni problem sedanje razpadajoče koalicije je namreč negativni skupni projekt. Kar pomeni, da je bil skoraj edini skupni cilj trojčka in njihovih volilcev leta 2008 spraviti Nejaneza Nejanšo na oblast. Kasneje pa bomo že nekako, so si obetali. No, kako je to nekako videti, lahko danes zelo nazorno vidimo in čutimo.

A manjšinska vlada je drugačen problem. Glede na nepristno izraženo zanimanje za predčasne volitve, ki ne bi ta čas vladajoči koaliciji prinesle niti častnega poraza, kaj šele zmage, imajo namreč ključni akterji dovolj razlogov za podporo manjšinski vladi. Da bi bila uspešna, je "premalo manjšinska". Bila bi bolj gladka in prepričljiva, če bi ostala Pahor in SD sama v vladi. Odnosi med bivšimi koalicijskimi partnerji so preveč komplicirani, da bi brez preostanka podpirali vlado v sedanji sestavi SD-LDS. Če bi LDS stopila iz vlade in bila ena od treh pasivnih podpornic, bi se nevtralizirale napetosti in averzije v razmerju med liberalci in Erjavčevimi upokojenci. Predvsem pa bi se nevtraliziral konfliktni potencial liberalno-liberalnih odnosov. Torej med LDS in Zares. Drugače rečeno: če bi LDS, Zares in DeSUS od zunaj in s stisnjenimi zobmi podpirali Pahorja, se jim v odnosu do vlade ne bi bilo treba ravnati po medsebojnih premajhnih afinitetah.

P. S. Sicer pa se je onkraj vladnih in koalicijskih dilem v SP Dela oglasil pregovorni medijski prostitutek in se zaletel v Dnevnikove novinarje in njihov upravičen statusni boj. Ni prvič, da je zabijal nož v hrbet novinarjem, ko jim je bilo najtežje. Tako svoj čas tudi Delovim novinarjem, ki so jih v času najhujših šikaniranj, poleg obvezne Mladine, glasno in odločno podpirali le novinarji Dnevnika. Ker gre za občutljiva razmerja znotraj ceha, je takšno zavržno ravnanje bolj stvar kredibilnosti časopisa in njegove priloge kot slabo obvladanega "avtorja". No, nekakšen bizaren alibi je vsaj to, da je takrat Delove novinarje sesuval iz Dnevnikovega Objektiva, podobno kot zdaj iz Delove Sobotne priloge sesuva dnevnikovce. Torej nekakšno ravnovesje in doslednost sprevrženega. A glede na to, da je tega istega osebka "odhajajoče" ministrstvo za kulturo sedanje vlade brez resnega opravičila ali vsaj pojasnila (k sreči) spodletelega projekta predvidelo za direktorja direktorata za medije, je že zelo zgodaj postalo jasno, da je ta vlada brez koncepta in načel. Da ji ni vredno prisluhniti. In rezultati so na dlani. Kajne?