Besedna vojna je takrat, ko se kregamo, ko se tepemo z besedami. Beseda lahko boli, toda od besed - če ostanemo pri besedah - ne teče kri. V našem svetu je besednih vojn vse manj, zato pa je vse več prelivanja krvi. Napredek se meri ne le z učinkovitostjo ubijanja in uničevanja, temveč tudi z olajševanjem prehoda od relativnega miru k ubijanju. Morda bi lahko koeficient napredka izračunali kot razmerje med količino prelite krvi in količino besed, ki prelivanje krvi ali upravičujejo ali mu nasprotujejo. Manj kot je teh besed in več kot je krvi, večji je napredek.

Učinkovitost ubijanja torej zahteva reduciranje besed. Če ubijanje v velikih razmerah imenujemo vojno, učinkovitost vojn zahteva vojno proti besedam, ki bi utegnile ubijanje omejevati. Med besedami, ki ovirajo ali omejujejo vojne, je najpomembnejša beseda vojna.

Vojna je marsikomu prinesla slavo in čast, da o denarju niti ne govorim, sama beseda pa nima pozitivnega prizvoka in ga praviloma nikdar ni imela. Da bi ji dali legitimnost, ji dodajamo adjektive, kakršna sta zlasti pravična in osvobodilna. S pravično vojno je ta težava, da so pojem tolikokrat zlorabili, da bo cinik vedno vsaj deloma upravičeno dvomil vanj in mogel pripomniti, da ga je mogoče nalepiti na vsako še tako grobo agresijo. Osvobodilne vojne pa nekaj štejejo le, če so zmagovite. Sicer so delo banditov ali teroristov in emblemi nacionalne bolečine.

Vojna brez pridevkov je v kolikor toliko normalnih razmerah vedno štela za neželeno stanje. Nanjo se je gledalo kot na zadnje sredstvo, ki se ga je uporabilo, če ni bilo nobene druge poti več, kot na izhod v nuji, in če se jo je že bojevalo, se je vojskovalo za to, da bi jo končali in bi zavladal mir. Če je kakšnemu vojskovodji prinesla lovorjev venec, je ljudem prinašala trpljenje ali smrt. Ljudje pa si praviloma ne želijo ne trpljenja ne nasilne smrti.

Vojna je bila tako - rekli bi lahko normativno - neželeno stanje, da je v Evropi, v kateri je bila sveža izkušnja mnogih vojn, postala ključna postavka v verjetno najbolj znamenitem argumentu za vzpostavitev države, suverene javne oblasti. Thomas Hobbes je opisal naravno stanje - stanje naravne svobode - kot stanje vojne vseh proti vsem. Posamezniki so svojo neomejeno svobodo uporabljali za to, da so si vzeli, kar so si poželeli, in eliminirali nenehne grožnje, ki so bile toliko večje, kolikor več so si vzeli. Bilo ni ne mojega ne tvojega, ne zakonitega ne nezakonitega, ne pravičnega ne krivičnega, ne dobrega in ne zlega. Ker je tako svobodo imel vsak, so se ljudje zapletali v spopade, in ker so si bili ljudje enaki ne le v tej svobodo, marveč v grobem tudi po sposobnostih, ni bil varen nihče nikdar. Nihče ni bil dovolj ne močan ne premeten, da ga ne bi mogel oropati ali ubiti kdo drug bodisi v odkritem spopadu ali zvijačno, bodisi lastnoročno ali s pomočjo koga drugega. Ker je tako bil sleherni človek sovražnik slehernega drugega, je bilo človekovo življenje v tej permanentni vojni "samotno, ubožno, grdo, brutalno in kratko". Rešitev je bila v končanju vojne vseh proti vsem: v odpovedi naravni svobodi in vzpostavitvi države, v kateri je suveren skrbel za spoštovanje zakonov in varnost. Eno od določil nevprašljive suverenosti oblasti je bilo odločanje o miru in vojni ter vodenje vojne, če je bila neizogibna.

To je bil filozofski konstrukt, ki pa se je v svojih temeljnih premisah skladal s takratnimi klasičnimi artikulacijami tistega prava, ki mu od Benthama dalje pravimo mednarodno pravo, med katerimi je bilo najznamenitejše Grotiusovo delo De jure belli ac pacis. Grotius je gradil na dolgi tradiciji, v kateri je bila vojna zakonsko kodificirana. Vojna je bila namreč preresna zadeva, da bi se jo prepustilo nezanesljivi razsodni moči in muham posameznikov, tudi če so bili ovešeni z oblastniškimi regalijami. Ni bilo vsako nasilje vojna in v vojni ni bilo dopuščeno vsakršno nasilje. Vsaj od Rimljanov dalje imamo jus ad bellum in jus in bello, ki določata, kdo in pod kakšnimi pogoji sme napovedati vojno in kakšno ravnanje je v vojni dopuščeno.

Tako ali drugače predelani veljajo ti zakoni še danes. Vojna je zato še vedno po definiciji omejena. Zato se v zadnjem času vodi intenziven boj proti vojni: ne mirovniško nasprotovanje vojnam, temveč nasprotovanje tistih, ki vojne vodijo in iz njih vlečejo koristi proti uporabi oznake vojna za njihovo početje. Začetke resne in sistematične kampanje proti jeziku vojne lahko lociramo v vojni proti Bosni, intenziviranju te kampanje v vojni proti Iraku in Afganistanu, njen doslej najvišji stadij pa v definiranju zračnih napadov zlasti na Pakistan, Jemen in Somalijo ter vojaškem napadu na Libijo.

V Bosni smo imeli varovanje miru, s katerim je tako imenovana mednarodna skupnost omogočala razkosanje države in varno klanje na novo definiranih muslimanov. Sledile so mirovne operacije v Afganistanu ter osvobajanje in demokratizacija Iraka ter veliko humanitarnih misij in razvojne pomoči. Busheva vlada je začela demontažo ženevskih konvencij in s tem mednarodnega vojnega prava - tako praktično (pri čemer sodeluje tudi Slovenija) kot teoretično. Legalizirala je mučenje, pri čemer so vdani in sposobni pravniki dokazovali, da mučenje ni mučenje. Zdaj ima Obamova vlada na voljo pravnike, ki so še nedavno kritizirali zlorabo prava pod prejšnjo ameriško vlado, ki dokazujejo, da vojna proti Libiji ni vojna.

Tole je jedro njihovega dokaza, ki ga je vlada sprejela kljub nasprotnim pravniškim stališčem: "Operacije ZDA ne vključujejo trajnega bojevanja in dejavnega streljanja med njimi in sovražnimi silami, niti ne vključujejo prisotnosti pehotnih enot ZDA, ameriških žrtev ali resne grožnje, da bi do njih prišlo, niti kake resne verjetnosti, da bi se spopad utegnil stopnjevati tako, da bi vključeval omenjene dejavnike." Zato niso vojna.

Ameriški vladi je treba dati priznanje za intelektualno delo, ki je pri njenih zaveznikih odsotno. Vsi govorijo isto, le da eni definirajo, kaj se bo govorilo. V tem natovskem novoreku, ki pozna tudi slovensko narečje, smo presegli Orwellove negativne utopije. Ne pravimo več, vojna je mir. Pravimo, vojna ni vojna. Vojna, kakršno vojskujemo mi, ni vojna. To je vojna, ki praviloma nima zakonske podlage in sankcije v domači zakonodaji in le izjemoma v vrhuški OZN, v kateri s superiorno vojaško tehnologijo (ki postaja vse bolj edina tehnološka prednost zahodnega sveta) pobijamo nasprotnike, ki nam niso dali povoda za vojno, tako, da oni ne morejo pobijati nas. Ker taka vojna ni vojna, ji niso postavljene nobene omejitve. To je naša svoboda, s katero vračamo svet v naravno stanje.