Skrivnost leži v optimiziranju mojega proračuna oziroma načrta moje potrošnje za naslednje leto. V bistvu bom, po vzoru države, naredil rebalans svojega osebnega proračuna. Tako kot država naredi rebalans državnega proračuna in s tem privarčuje.

V mojem osebnem proračunu za naslednje leto sem predvidel nakup posebnega avtomobila. Vsak dan se vozim v Ljubljano v službo in nazaj, skoraj natančnih 100 kilometrov v eno smer, približno 20 kilometrov po lokalnih cestah, preostalo po avtocesti in Ljubljani. Ker je dandanes promet zelo gost, mi to vzame precej časa. V povprečju eno uro v vsako smer. Na cesti sem torej dve uri na dan. Ta čas želim zmanjšati in s tem povečati svojo delovno storilnost, saj bom lahko več časa delal, in preživeti več časa z družino zvečer.

Moj začetni cilj je, da bi za pot v službo in iz nje porabil po 20 minut manj v vsako smer. Na tak način prihranim 40 minut časa na dan. Za dosego tega cilja pa moram povečati povprečno hitrost na poti s sedanjih 100 kilometrov na uro na 150 kilometrov na uro.

Težava je, da za dosego zadanega cilja nimam pravega avtomobila. Avtomobil, ki ga imam, je načeloma super, brez težav preseže hitrost 200 kilometrov na uro. Vendar zaradi relativno velike gostote prometa za povečanje povprečne potovalne hitrosti na želeno raven enostavno nima zadostnih sposobnosti pospeševanja in zaviranja. Zato sem sklenil kupiti nov avto. Ta ne sme biti zgolj navaden cestni superšportnik, saj potrebujem družinski avto, primeren za prevoz (vsaj) štirih oseb.

Kolebal sem med dvema. Maserati quatroporte in porsche panamera 4S. Sta podobnih zmogljivosti in cene. S popustom staneta med 120.000 in 125.000 evri. Na koncu sem se odločil za porscheja. Enostavno zato, ker je prodajalec na dvorišču imel enega testnega in sem lahko v realnosti preveril, ali lahko dosežem svoj cilj povprečne hitrosti. Otrokoma na zadnjih sedežih ta eksperiment ni bil najbolj všeč, vendar se bosta že navadila, saj sta še mlada. S to končno potrditvijo, da bo porsche služil svojemu namenu, je bila odločitev hitro sprejeta.

Potem sem začel računati, ali imam sploh dovolj denarja. Žal se je izkazalo, da sem se pri napovedih nekoliko uštel in da potrebnega denarja dejansko nimam. Popolno razočaranje, saj bo ob starem avtomobilu še vedno trpelo moje profesionalno in zasebno življenje. Vendar se nisem dolgo vdajal malodušju, saj sem prišel na genialno idejo. Če porscheja ne kupim, bom privarčeval toliko, kot bi zanj plačal! To pa je veliko privarčevanega denarja. Toliko, da lahko praktično odplačam ves kredit, ki sem ga najel. V navalu čistega navdušenja sem se že najavil pri mojem bančniku, da mu naslednji teden razložim svoj načrt pokritja kredita.

No, če sem čisto iskren, ta genialna ideja, kako privarčevati več kot 100.000 evrov na en mah, ni čisto moja. Sposodil sem si jo od vlade, ki se te dni pripravlja na nov rebalans proračuna. Napovedala je, da bo z rebalansom privarčevala več kot 400 milijonov evrov. Podobno je delala tudi v preteklih dveh letih.

Ko je pripravljala proračun za leto 2009, je predvidela za desetino oziroma 863 milijonov evrov več prihodkov, kot je kasneje, leta 2009, ugotovila, da jih dejansko bo. Z rebalansom se je na to odzvala z znižanjem predvidenih izdatkov za skoraj 160 milijonov. Za razliko se je morala država sicer dodatno zadolžiti, vendar bi vam finančni minister poudaril, da se je z rebalansom privarčevalo skoraj 160 milijonov evrov.

Podobno je bilo v proračunu za leto 2010. Leto prej se je predvidevalo, da bodo prihodki proračuna za 540 milijonov višji, kot so bili kasneje ugotovljeni. Z rebalansom proračuna je vladi uspelo najti nekaj pičlih dodatnih proračunskih virov in se odreči izdatkom v tolikšni višini, da se je na koncu realiziral proračunski primanjkljaj, ki je bil le malenkost višji od predvidenega (5,8 odstotka bruto domačega proizvoda, namesto načrtovanih 5,7 odstotka). Ponovno bi se lahko reklo, da je država privarčevala več kot pol milijarde evrov.

Zdaj verjetno vsi nazorno vidite to genialno logiko varčevanja. Zamislite si, da bi potrošili toliko in toliko. Potem ugotovite, da nimate dovolj denarja in se delu zamišljene potrošnje odrečete. In to je varčevanje. Kot da bi delali denar iz redkega zraka.

Pri tem ne razumem samo ene stvari. Država bi lahko naredila korak naprej, tako kot sem ga jaz, ko sem se odrekel nakupu porscheja in se namenil odplačati svoj kredit. Če je država zadolžena za skoraj 15 milijard evrov, se ji s tako prakso varčevanja ponuja idealna možnost odplačati ves dolg. Za leto 2012 naj napove, da bodo njeni izdatki, namesto danes predvidenih dobrih 10 milijard evrov, kar 25 milijard evrov. Nato naj sredi leta 2012, ko bo jasno, da bodo prihodki proračuna še vedno manj kot devet milijard evrov, naredi rebalans proračuna, ki predvidene izdatke zniža s 25 milijard nazaj na 10 milijard. S tem se bo, skladno z varčevalno retoriko finančnega ministra in vse vlade, privarčevalo silnih 15 milijard evrov. In tako, kot sem jaz naredil glede mojega kredita, mislim, da bi se moral minister za finance najaviti pri tujih investitorjih, ki kupujejo naše državne obveznice, in ponuditi privarčevanih 15 milijard v odplačilo vsega našega javnega dolga.

A niso takšne ideje o varčevanju fantastične. Odražajo zelo moderen in revolucionaren pristop k financam. Ko sem jaz še hodil v šolo, namreč ni bilo tako. Takrat se je o varčevanju govorilo le, ko so dohodki nekega gospodarskega subjekta presegali njegovo potrošnjo. Če je veljalo obrnjeno in so bili dohodki nižji od porabe, je bilo varčevanje nič.

Danes je drugače. Danes imamo lahko v našem proračunu deficit, z njim povečujemo naš javni dolg in istočasno varčujemo. Varčujemo tako, da si najprej zamislimo, koliko bi radi zapravili, potem pa, ko (kot že velikokrat poprej) ugotovimo, da nimamo dovolj denarja, govorimo, da varčujemo. Ne razumem le, zakaj nam ta prekleti dolg tako raste, ko pa toliko varčujemo?