Tudi ko bombardirajo poslopja Moamerja Gadafija v Tripolisu, v isti sapi zagotavljajo, da tarča napadov ni Gadafi. Ponesrečena karikatura predsednika propadle države je lahko zgolj kolateralna škoda.

To je žaljivo do enega barvitejših vojaških politikov druge polovice dvajsetega stoletja. Če kdo, si Gadafi zasluži, da ga pošteno ubijejo brez sprenevedanja. Še posebno, ker nanj streljajo nekdanji prijatelji in zavezniki. Sam s temi rečmi nikoli ni imel težav.

Nesporazum je nastal zaradi hitrega zrušenja režimov Zina Ben Alija v Tuniziji in Hosnija Mubaraka v Egiptu. Tam so se evropski politiki obotavljali podpreti protestnike, ki so hoteli radikalne politične spremembe v državi. V obeh državah je bila vojska zadržana do uporabe težke vojaške tehnike proti političnemu gibanju. Držala se je formule, da brani državo, ne pa režima in v obeh državah ohranila razum. V Tuniziji in Egiptu se je politični prevrat preoblikoval v dolgotrajen in mučen proces političnih reform, ki počasi krči pot do vzpostavitve predstavniške demokracije. Z malo sreče se bo spodobno končal. Lahko se je zdelo, da bo hitra letalska akcija v nekaj dneh potisnila libijski družinski režim z oblasti. Vendar arabske družbe niso tako preproste. Mubaraka ni odneslo deset dni protestov na trgu Tahrir, ampak dvajset let zaporednih porazov egiptovskih opozicijskih sil, ki so skozi socialne mreže dozorele v široko in zelo raznoliko gibanje.

Ko je prišlo do političnega pritiska v Libiji, je Gadafi že vedel, da so arabski režimi šibki in da jih politična mobilizacija moderne družbe v nekaj tednih odnese. Na proteste se je takoj odzval z državljansko vojno. Državljanske vojne pa se ne odvijajo po logiki hitrih političnih prevratov. Evropske sile so se v Libiji vpletle v vojno. Ko je Sarkozy verjel Lévyju, da se vpleta v politični proces, ki obljublja hitro zmago, je verjel zelo površnemu analitiku družbe. Lévy zna biti fascinanten in pogumen pisec, filmar in aktivist, vendar ne slovi ravno po konsistentnosti. Kadar pade v protislovja, se izmota z retoriko. V njegovi pisni praksi je to enostavno. V vojaških operacijah pa retorika ne nese prav daleč. Izmotavanje s prikazovanjem standardne rušilne letalske kampanje kot zaščite civilistov se po nekaj mesecih izteče v preštevanje mrtvih, kjer dobre od slabih lahko loči samo bog. Te vojne pa še nihče od evropskih politikov ni razglasil za sveto.

V Libijo pa so bile od vsega začetka diskretno vpletene ZDA. Američani z vojnami nimajo težav. Načeloma se vanje spustijo zato, da bi zmagali in so jim svojo politično govorico prilagodili. Do ameriške militarizirane zunanje politike je zelo lahko biti kritičen, vendar ji ni mogoče očitati omahovanja. Ko se definirajo kot stran, ki je vpletena v konflikt, so vztrajni, potrpežljivi in se ne naveličajo. Končno razdejanje in razplet sta prav toliko pomembna kot zasnova in zaplet. Sadama Huseina so lovili skoraj petnajst let, tako da je nad njimi obupal ves svet. Razrušili so vso državo, da so ga ujeli in potem ležerno predali šiitski milici, da ga je obesila. Osamo bin Ladna smo že vsi pozabili, pa so ga na koncu hladnokrvno ustrelili. Tudi ko si argumente za vojno izmislijo, tako kot v Iraku, vztrajajo do konca. Vsekakor ne izgubljajo časa z razlaganjem, da niso v vojni.

Pri Libiji pa so sprejeli izvirno evropsko idejo, da nekajmesečno bombardiranje države, v kateri poteka državljanska vojna, ni vojna. V torek je pravni svetovalec Bele hiše Harodl Koh v pričanju pred ameriškim kongresom zagotovil, da gre za nekaj drugega. "Od začetka smo zatrjevali, da položaj v Libiji ne predstavlja vojne," je prostodušno zagotovil. To je napredek. Nekaj dni so v Beli hiši zagotavljali, da v Libiji Združene države niso vpletene niti v sovražnosti.

Do zapleta ni prišlo zaradi mednarodne politike, ampak zaradi notranjih razmerij v ameriški politiki, ki je v predvolilni kampanji. Republikanska stranka, ki ima v spodnjem domu večino, nagaja Baracku Obami in ga poskuša diskreditirati tudi v obrambni politiki. Ameriški predsednik mora v treh mesecih od začetka sovražnosti s tujo državo parlament zaprositi za dovoljenje, da nadaljuje vojno. Drugače mora v tridesetih dneh prekiniti sovražnosti in umakniti vojsko. Obama se je poskušal izmotati z razlago, da ZDA niso vpletene v sovražnosti, ampak samo logistično podpirajo evropske članice zveze Nato, ki v Libiji branijo civiliste pred Gadafijem. Po zdaj dostopnih podatkih nobena od članic Evropske unije ni vpletena v vojno, tako da se postavlja vprašanje, kaj bombniki in robotska letala počnejo v zraku. Če gre verjeti slikam učinka njihovega dela, je treba spremeniti ali pravno definicijo vojne ali pa prepovedati fotografiranje. Z Lévyjem si tukaj ni več mogoče pomagati. Če bi Obama hotel biti prepričljiv, bi moral brati Slavoja Žižka. To je mogoče razvozlati samo z njegovo stalinsko dialektiko.

Vojne, ki so bile včasih častno in pošteno opravilo, je doletela ista usoda kot terorizem. Postale so balkanski banditizem brez razvidne politične logike in brez storilca. Še v prvi polovici devetdesetih let je bil terorizem urejena praksa. Ko je Hamas leta 1996 razstreljeval avtobuse v Jeruzalemu, je takoj po vsakem napadu novinarjem poslal faks. Na njem je pisalo, kdo prevzema odgovornost in zakaj je bil napad izveden. "Napad na avtobus številka 18 je bil povračilni napad za uboj Jahiarja Ajaša." Ajaš je bil palestinski inženir, ki je razvil strategijo samomorilskih napadov. Izraelci so odgovorili z bombardiranjem Gaze in poslali faks s seznamom vseh svojih povračilnih ukrepov. Ni bilo lepo, ampak bilo je vsaj jasno, za kaj gre. Najprej bomba, potem faks.

Zdaj teroristi in velesile mečejo stvari v zrak, ne sprejmejo odgovornosti in ne znajo razložiti niti kaj delajo. Kot da bi jim bilo nerodno.

Če je vojna res nadaljevanje politike z drugimi sredstvi je svetovna politika v popolnem kaosu.