"Zamislite si roparja, ki bi izpraznil bančni sef, nato pa bi se pred sodnico branil:

'Ni res, da sem ga izpraznil, v njem sem pustil 10 evrov. Včeraj so jih našli. Zato prekinite postopek...'"

Boris Vezjak

***

"Domovina pa je nekaj več od države in si jo vsak predstavlja po svoje. Vendar si je nihče ne predstavlja v obliki tisoče zakonov ali predpisov ali s tem, čemur se zdaj z vse bolj prevladujočo frazo reče pravna država."

Janez Janša meni, da je ena obrita buča bolj učinkovita kot tisoč zakonov.

***


V petek se je enkrat izjemoma ozirala proti nebu "druga stran". Liberalna Slovenija. Ne k bogu (ali pa tudi), ampak predvsem proti oblakom. Namreč, ali bodo celodnevne padavine zvečer ponehale. In so. Ravno pravi čas in ravno za dovolj časa, da se je na suhem lahko odvila proslava 20. obletnice slovenske države. Tokrat drugače kot vsa prejšnja leta. Prvič na prizorišču, ki državi ob njenem jubileju ni v sramoto. V spominu mi je ostala cinična, a kruto resnična opazka Simona Tecca, dopisnika španskega dnevnika ABC, ki je ob 10. obletnici zapisal, da smo verjetno edina država, ki ima svečano državno proslavo na javnem parkirišču. Tokrat se je proslava vrnila na zgodovinski Kongresni trg, v vsem novem - starem siju. In režiser Matjaž Berger je odlično izkoristil arhitektonske danosti ter zgodovinske ikone deželnega dvorca, njegovega zgodovinskega balkona in filharmonije ter ponudil številnim prisotnim gledalcem ter tistim pred televizijskimi sprejemniki proslavo, ki si jo je vredno zapomniti. Na proslavi je bil jasno zarisan rez med etnosom in nacijo, med domovino in državo. Zato je bila proslava onkraj prikaza folklorne ikonografije in predmoderne domoljubne ter narodnobuditeljske intonacije. Za začetek Derrida, pa Kipling, Kocbek, Smole, Hegel skozi Brechta, Kosovel in še kdo. Izbira glasbe in plesnega giba je imela univerzalno sporočilnost. Torej, da postajamo država, po definiciji sodobni Babilon. Da smo nacija vseh barv, širokega nabor črk, je demonstriral tudi nabor nastopajočih. Jasno je bilo takoj, da bo nekatere najbolj primitivne in zagovedene zbodlo, da so bile izvrstna operna solistka, tolkalka in plesalka za kakšen ton temnejše, kot je povprečja vajeno slovensko oko. In jih je. Že od petka smetijo spletne forume. A umetnice niso nastopile zaradi barve kože, ampak zaradi svojih nespornih talentov in dosežkov. Kot vsi drugi. Seveda se vedno najde kaj, kar je morda preveč ali premalo. Tako so se razvile neškodljive debate o tem, kdo vse od cveta slovenskega športa je manjkal na odru. Zavec? Peterka? Tudi sam bi, kot ljubitelj košarke, k obveznemu in nespornemu Juretu Zdovcu dodal še Iva Daneua, tistega serioznega košarkarja, ki je (med drugim) bil MVP svetovnega prvenstva 1967, ter Petra Vilfana, tistega golobradega mulca, ki je (med drugim) ob vrnitvi iz Manile prvi izstopil iz letala s pokalom svetovnih prvakov. A tega ne gre početi. Slovenija bi lažje z aklamacijo v paketu sprejela pokojninsko reformo, zakon o malem delu, o delu na črno in nov družinski zakon kot dokončno in popolno listo zaslužnih. No, vsekakor pa je na listi prvakov manjkal prvokategornik. J. J. namreč. On je nesporni prvak v političnih lažeh, manipulaciji, sprevračanju, falsifikacijah, prisvajanju intelektualne lastnine, brisanju osebnega in kolektivnega spomina. In še marsičesa.

Kot veste, me je svoj čas tožil, ker sem napisal, da je državo v času konjunkture pustil v precejšnjem razsulu itd. Ko je prišel narok, se je hotel umakniti od tožbe, ki je bila vnaprej obsojena na neuspeh. Ker tega obramba toženega ni sprejela, se je odpovedal tožbenemu zahtevku ter prevzel celotne stroške postopka, torej tudi obrambe. Pač kapitulacija. Kakršnih bo doživel še nekaj v seriji tožb, ki jih podaja kot po tekočem traku. A v redu. Ko je enkrat konec, je smiselno, da ne samo "poraženec", ampak tudi "zmagovalec" umolkne. Ne o politični vlogi in dejavnosti tožnika kot javne, politične osebnosti nasploh, pač pa o tem njegovem ponesrečenem tožnem primeru. In bi. Če bi se lahko tožnik sprijaznil s porazom, ki ga je izbral vnaprej, brez boja. Pa se ni. Že takoj, ko je izstopila iz sodne dvorane, je zagovornica tožnika podajala nekorektne in krepko okrogle izjave o tem, da se je njen "klient" - v eni izjavi za medije mi je skoraj ušla oznaka "pacient" (pač čisti lapsus linguae, asociiran zaradi kverulantske frekventnosti tožb) - vložil tožbo, ker "v nobeni državi ni dopustno o drugem širiti laži", a se je odločil za odstop od tožbe zato, ker so me dejstva postavila na laž (!?). Še na licu mesta jo je poklopil moj odvetnik, češ da sta s klientom imela možnost arbitrirati o resnici in laži v sodni dvorani, a možnosti izpeljave tožbe nista izkoristila. Pa se kljub svarilu nikakor ni mogla umiriti, ampak se je zvečer pojavila na Odmevih. Vsi mediji, tudi tisti najbolj Janševi, so korektno posredovali osnovno informacijo o izidu tožbe, le nacionalka je v osrednjem dnevniku vest izpustila. V Odmevih pa pripravila scenarij, kot da bi ga napisal tožnik. Namreč, po nekaj fragmentarnih nepovezanih izjavah (brez jasnega obeležja in izpeljave vesti), vnesenih v širši blok o medijskih tožbah nasploh, se v studiu pojavita voditeljica Rosvita Pesek in Janševa zagovornica! Jasno brez druge strani, brez zagovornika toženega. Ne spomnim se, da bi kdaj, celo v najbolj svinčenih Janševih časih, v studiu zagovornica tožitelja "neodvisno" komentirala in interpretirala izid tožbe njene stranke. Kot da bi v Stožicah gledali nastop zmajčic, Olimpijinih navijačic. Denimo, Peskova nastavi vprašanje: "Odvetnik Vlada Miheljaka je danes menil, da je bila ta tožba, ki govori o izpraznjenosti državne blagajne, pravzaprav zloraba pravosodja. Kaj menite vi?" In Zidar-Klemenčičeva, Janševa odvetnica, hihitajoč odgovori: "Poglejte, v vsaki pravdni zadevi vedno vsaj ena stranka meni, da gre za zlorabo pravosodja, ker je prepričana, da ima sama prav in da ne potrebuje sodišča, da to dokaže." Počasi! Kdo je menil, da ne potrebuje sodišča? Njena stranka ali podpisani? Saj sta Janša in odvetnica pobegnila v umik in odstop z vsemi posledicami! V redu, zdelo se je, da je morda precejšnja površnost v pripravi tožbe in slabo prikrita nebogljenost v dvorani "prisilila" za nazaj popravljati izgubljeno. A se po treh dneh zamude "prebudi" Janša (podobno kot ob neprijetnih političnih porazih) s komentarji, ki bi jih moral izreči v sodni dvorani, ko je bil za to čas: "S prakso zanikana laž o prazni blagajni je za Miheljaka velika zmaga. Laž in prevara sta nesmrtni duši njegove ideologije." Kako, prosim? Kdo to meni o lažeh? Janša? Sem jaz z lažmi odgovarjal na novinarska vprašanja ali Janša? Sem jaz prepisoval slavnostni govor od Blaira ali Janša? Sem se jaz potem pustil nagraditi (z Večerovim Bobom leta) za misli, ki so last drugega ali on? Sem se jaz, ko je bilo to razkrito, zlagal, da sta se oba zgledovala po Masaryku ali bivši premier? Sem jaz falsificiral dokumente, da bi diskreditiral predsednika republike? Sem se jaz z lažnimi opravičili izogibal sodnemu naroku ali on? So mene "rubili" zaradi neporavnanih obveznosti izgubljenih tožb ali njega? Komu to Janša o "nesmrtni duši ideologije"? Nisva se srečevala na ideoloških božjih poteh v prejšnjem režimu. In nisva plačevala članarine v isto in takrat edino partijsko blagajno. Ker je eden od naju manjkal. A tisti, ki je manjkal, ni bil Janša. In ne srečujeva se niti zdaj na raznoraznih ideoloških veselicah. Ker prav tako eden od naju manjka.

Vsekakor pa ostaja nerazjasnjena dilema, ali je ugotovitev, da je iz prazne blagajne v Janševi zapuščeni bilo po letu 2008 "odnesenih" 7,5 milijarde "dokaz", vreden Studenca ali Nobelove nagrade za ekonomijo. Sam se nagibam k drugemu.