Recept za madžarski golaž:

Sestavine: 2 žlici olja (20 g), 750 g govedine, sol, poper, 600 g mlade čebule, 20 g sladke paprike, 70 g paradižnikove mezge, 2 papriki (1 rdečo in 1 zeleno, po 50 g), 1 feferon (50g), 125 ml vode

Priprava: V posodi na zvišan pritisk segrejemo olje in na njem z vseh strani dobro opečemo na kocke narezano govedino. Začinimo jo s soljo in poprom. Olupimo mlado čebulo, jo narežemo na kocke, stresemo k mesu in dobro prepražimo. Dodamo 1 zvrhano žličko sladke paprike in paradižnikovo mezgo in dobro premešamo. Papriki očistimo in narežemo na kocke. Feferon očistimo in narežemo na trakove, dodamo skupaj s papriko k mesu, prepražimo in podušimo. Dolijemo vodo, lonec zapremo in vključimo kuhalno ploščo na maksimum.

Ko začne uhajati para, vročino zmanjšamo in jed dušimo 15 do 20 minut do mehkega. Nato posodo odstavimo z ognja, počakamo, da se pritisk v njej zmanjša, in jo odpremo. Tako pripravljen golaž po okusu dodatno solimo in popramo.

(http://www.jedilnik.si)

***

Dvajset let je srednje dolga doba v življenju človeka. Pravzaprav spada med najlepša leta našega življenja. A je malo v življenju države in družbe. Ko sem se pred kakšnimi desetimi leti v Berlinu pogovarjal z znanim tujim politologom in razlagal o vseh disfunkcijah pravne in politične kulture naše mlade demokracije, me je miril, da to ni nič posebnega. Češ, čez kakšnih dvajset, trideset, morebiti štirideset let bo vse to zvodenelo in pozabljeno, kot otroške bolezni pri odraslem človeku. Pa sem šokiran ugovarjal, da toliko pa že ne rabimo in predvsem nimamo časa in namena čakati; da bo hitro drugače in bolje. Odgovoril je, da v razvoju demokracije tudi pridni učenci, kakršna je tudi Slovenija, ne preskakujejo razredov. Ravno v teh dneh praznujemo dvajseti rojstni dan. Je narejen kakšen premik glede na stanje pred desetimi leti? Pravzaprav da. Le da na slabše, ne na bolje. Družba in država brezglavo drvita v vozu po klancu, ki se izteče v prepad, brez idej, kdaj in kako ga ustaviti. Slovenija je bila na začetku srečna zgodba. V vsej vzhodni pokomunistični Evropi ji ni bilo enake. Zdaj se utaplja v močvirju, ki je podobno tistemu v drugih mladih demokracijah. No, še vedno je tukaj precej bolje kot kjer koli v srednji ali vzhodni Evropi. A to, da je na Hrvaškem, v Srbiji, na Slovaškem ali kje drugje še slabše, nam ne pomaga kaj dosti. Mi živimo tu. To državo smo naredili zase, da bi tukaj živeli kar se da dostojno in spokojno. Ekonomska raven življenja je še vedno relativno dobra, a v deželo in družbo se je naselilo vzdušje, ki je pesimistično, defetistično. Ki ne obeta dobrega konca. Še najbolj spominja na tisto pri naši vzhodni sosedi pred nekaj leti. In Madžari zdaj imajo, kar so izbrali - Orbana in nekakšno avtoritarno inačico defektne demokracije. Podobno kot Hrvaška v času Tuđmana. Pri nas smo v dvajsetih letih imeli različne faze. A avtoritarni zametki v kratkem Janševem degustiranju madžarske kuhinje so bili relativno blagi, nepikantni. Kar ga je ne nazadnje stalo vladavine. Takrat je pravilno presojal, da so zaradi predsedovanja EU vse kritične evropske oči uprte v Slovenijo. Je pa potegnil napačne sklepe, da bi kdor koli reagiral na avtoritarne manevre drugače kot zgolj z moralnim žuganjem. Tudi Orban je bil v prvem mandatu (1998-2002) previden. Danes predseduje EU, pa doma vseeno vlada s trdo roko. Je možna tudi "orbanizacija" Slovenije? Zelo verjetno. Zgled pri vzhodni deželi bi spodbudil Janšo, da v kolikor zmaga, še zlasti pa tako prepričljivo kot je Orban in kot tudi sam napoveduje in pričakuje, vzame stvari v roke, tako kot želi in zna.

Ne samo, da po stopnji avtoritarnosti ne zaostaja za Orbanom, ampak ima še druge "kvalitete", ki mu dodatno znižujejo "realitetno kontrolo". V teh dneh se približuje točki, ko bomo lahko ugotavljali, da toži vsakogar. Če je treba, vsak teden koga. Kot da bi hotel povedati, da je teden brez tožbe izgubljen teden. Zadnja v seriji je Branka Zobec Hrastar, tožilka v procesu v zadevi Patria. Očita ji zlorabo položaja in ponarejanje listin v primeru Patria. Vsekakor je to najbolj sporna tožba v naboru serijskega tožnika. Ni pa najbolj bizarna. To je vsekakor bila tožba proti podpisanemu, ker sem mu svoj čas v kolumni, v kateri sem se ukvarjal z Janševo tožbo proti Ziherlu, napisal (med drugim!), da "je Janša pustil za seboj precejšnje opustošenje: izpraznjeno državno blagajno, zapravljene prihodke za ceste, razmetavanje državnega denarja za predvolilne golaže". Tudi če odmislimo, da gre za oceno, stališče v specifični formi kolumne, je na nivoju faktov vse res in zelo, zelo enostavno dokazljivo. Pričakoval sem, da ga bo toliko moža, da se bo pojavil pred sodiščem. Še zlasti, ker je tri dni prej v tožbi proti Berglundu ugotavljal : "Tri leta smo poslušali, da dokazi obstajajo in da jih bodo predložili, ko bo prišlo do obravnave na sodišču. Do obravnave je prišlo, a danes ni bilo ne Berglunda ne dokazov". In mi lahko zgolj ponovimo: "Tri leta smo poslušali, da dokazi obstajajo in da jih bodo predložili, ko bo prišlo do obravnave na sodišču. Do obravnave je prišlo, a danes ni bilo ne Janše ne dokazov." In jih tudi ne bo, ker je zastopnica tožeče stranke predlagala umik ter banalno pojasnila, da so se moje trditve med tem izkazale za popolnoma neresnične. Kaj pa očitek laži? Kaj pa duševne bolečine? Kaj pa omajan ugled in skažena javna podoba? Ker smo vztrajali pri nadaljevanju in izvedbi dokazov, se je popolnoma umaknila. Odstopila je od tožbenega zahtevka ter prevzela vse stroške pravde. Kajpak popolna zmaga, kot sem že ob vložitvi tožbe napovedal. S takšno tožbo ti ne more uspeti niti v Belorusiji. Še v Novem mestu ne. Vsekakor klofuta za tožnika. A na neki način tudi zmaga. Namreč, prvič, kar se spomnim, je Janša v kakšni tožbi, kakšnem sporu posredno priznal, da se je zaplezal, da nima argumentov. Vklopil racionalno presojo. To je najboljša poteza v zgodovini njegovih tožb. Ki jih ni malo. Pravzaprav veliko. Tako veliko, da novinarski kolegi s težavo sestavljajo pomanjkljive sezname vseh tožb. Dobro, njegova nemočna zastopnica je poskušala po neizvedenem procesu pred kamerami blažiti poraz v smislu sladkih limon in kislega grozdja. A vseeno pohvalno. Škoda pa je časa. Še bolj je škoda dreves, ki morajo pasti, da se pripravi papir za vse postopke in pripravljalne vloge in materiale.

Upam, da ta poraz ni bil zastonj; da se je naučil, da kolumnisti živimo od dobrega spomina, tako kot politiki od slabega. Namreč, od slabega spomina javnosti in volilcev. Naloga kolumnista zato je, da krepi javni spomin.

A pozabimo na Janšo. Pred nami je velik dogodek. Dvajset let države. Dobre, slabe, pravične, krivične. Ne glede na aktualne posamezne ocene je treba počastiti praznik. Sam ne hodim na državne proslave. Letos bom šel. Na prenovljen Kongresni trg, kjer se je pisala slovenska zgodovina. Ikone upa in brezupa so se zvrstile na tem trgu. In zdaj je spet tak, kot je včasih bil. Lep. Šel bom zato, da demonstriram privrženost urbanizaciji in nasprotovanju orbanizaciji mojega mesta in moje države.