No, razumeli bi jo lahko tudi kot norčevanje iz javnosti. Kar slišim, kako marsikateri nataknjeno vpraša: Kaj nam ta Vlačič zdaj pravi, da je to, kaj in kako delajo, "normalno"?! "Normalno" je pač velika beseda in v običajnem govoru praviloma izraža naše predstave o tem, kakšne bi stvari morale biti. Ampak ker Pahor in sodelavci, kot nas sami vztrajno prepričujejo, ne mislijo "veliko", je prav mogoče, da je Vlačič hotel sporočiti le to, da bodo še naprej delali tako kot doslej, po starem. In prav v tem je grožnja in zato morda ni odveč nameniti nekaj pozornosti temu, kaj Pahor in njegovi sodelavci govorijo v teh dneh.

Ti ljudje vedo, da jim gre za življenje, za funkcionarsko eksistenco. Da gre za to, ali se bo Pahor obdržal kot premier in ali bo vlada preživela. Bojujejo se za življenje, ta boj pa bijejo predvsem proti preostalima koalicijskima partnerjema. Opozicija jim je očitno manjša skrb. Novinarsko poročilo povzema Vlačiča takole: "Zares in LDS pravzaprav želita novega predsednika vlade. Ob relativno nizki podpori, ki jo uživa politika v javnosti, pa si Vlačič težko predstavlja, da bi nekdo uspešno vodil vlado, če tega mandata ne dobi na volitvah s svojim programom." V tej izjavi je najprej veliko sprenevedanja, če ne sprenevedanja, pa miselne zmede. Nizka podpora, ki jo uživa politika v javnosti, je rezultat delovanja vlade - in specifično tudi, in v danem trenutku predvsem, te, sedanje vlade - in ne pogoj za njeno uspešno vodenje. Prav tako ni nobene nujne vzročne zveze med volilno zmago in uspešnim vodenjem vlade. Ali pa Vlačič pravi, da lahko uspešno vodiš vlado brez podpore javnosti, če zmagaš na volitvah?

Jedro argumenta, ki ga je s svojim avtorskim balastom zasul prometni minister, je že pred njegovim nastopom formuliral šolski minister, zdaj pa ga ponavljajo še drugi, tudi v "ozadju". Jedro argumenta je, da sta vlada oziroma njen predsednik dobila mandat na volitvah in da rezultati tistih volitev do naslednjih ostajajo zavezujoči. Z vidika mehanizmov za vzpostavljanje oblasti, ki so pri nas demokratični, torej ni podlage za zamenjavo vlade ali njenega predsednika. In to ni slab argument.

Argument je formalističen in demokratičen. Ta formalistični argument predstavlja demokracijo predvsem kot politično formo oziroma kot politično delovanje, ki se drži sprejetih formalnih pravil igre. V naših krajih je bil ta argument artikuliran v nasprotovanju komunizmu v daljnih 80. letih prejšnjega stoletja. V komunističnem svetu so bili kraji, kjer je zaradi narave oblastnih sistemov zadoščalo artikulirati nasprotje med demokracijo in komunizmom. Pri nas v Jugoslaviji je bil sistem "mehkejši", še bolj pri nas, v Sloveniji, pa so se stvari proti koncu komunizma razvijale tako, da oblasti niso več nasprotovale demokraciji. Sprejemale so marsikatero demokratično idejo ali institucionalno zamisel. Še več, trdile so, da je prav sistem, ki so ga oblasti uveljavljale pri nas, prava demokracija. Tista demokracija je bila prava, ker je bila demokracija delovnega ljudstva ali delavskega razreda - v nasprotju z buržoazno ali meščansko demokracijo zahodnega tipa, ki so jo nekritično povzemale skupine, ki so želele preseči komunizem.

Vprašanje, okoli katerega so se vrtele politične razprave, je bilo: katera, kakšna demokracija? Kar je z vidika oblasti določalo demokracijo, je bila njena vsebina, vsebina pa je v politiki ideologija. Tisti, ki so zagovarjali alternative komunizmu, proti ideologiji oblasti niso postavljali druge ideologije, temveč so demokracijo opredeljevali kot formo: kot vsebinsko prazno politiko, natančneje, kot politiko, ki je ideološko izpraznjena, in kot sistem, v katerem je mesto oblasti prazno in ga po določenih formalnih pravilih za določen čas zasedejo tisti, ki si za to pridobijo mandat ljudstva. Tako s(m)o si zadeve takrat predstavljali akterji. V retrospektivi je nekaj ironije v tem, da je bila vladajoča politika takrat pretežno že ideološko izpraznjena, da se je bolj ali manj odpovedala ideologiji, postala do nje indiferentna in marksizem začela nadomeščati s cenenim liberalizmom, tako da se njeni protagonisti niso imeli ob kaj spotakniti, ko so se pognali v postkomunistično privatizacijsko plenjenje; in da s(m)o bili na drugi strani zagovorniki formalne demokracije pogosto ideološki.

Ko se danes Pahor in njegovi sodelavci poslužujejo formalističnega gledanja na demokracijo, ne gre toliko za to, da so se pozicije zamenjale. Ta nevšečna grupacija je dedič takratne vladajoče partije in tedanje demokratične "alternative". Ko zagovarjajo demokratični formalizem, nam dokazujejo, kako dvorezen je argument, da gre pri demokraciji zgolj za spoštovanje forme. Vsebina njihove brezvsebinske politike so oni sami. Če bomo spoštovali politično formo, se jih še nekaj časa ne bomo rešili. Politična forma v naših časih deluje vse bolj tako, da enkrat nategneš volilce, potem pa štiri leta delaš po svoje, v nasprotju z njihovimi pričakovanji in interesi ter v škodo javnosti in države. Podpora, ki si jo dobil na volilni dan, šteje več kot podpora, ki si jo izgubil med zasedanjem oblasti, tudi več kot formalno referendumsko odrekanje podpore vladi. Ob striktnem spoštovanju demokratičnega formalizma je mogoče vladati brez podpore ljudstva.

Vprašanje zdaj je, kakšna je cena vladanja brez podpore javnosti, brez podpore ljudstva. Tudi če je visoka, je ne plača vlada. Vlada plača z izgubo podpore, vendar lahko formalno gledano vlada tudi brez te podpore. Imeti mora le voljo do tega. Kot pravi minister za šolstvo, "to je del politične bitke in to je treba zdržati". Kaj ima javnost s tem? Bolj malo. Lahko opazuje. Politika je javna zadeva predvsem toliko, kolikor rezultati zasebnih in grupaških bitk med politiki prizadevajo javnost. Zastavki v boju so veliki: oblikovanje velikih kapitalskih korporacij in nadzor nad njimi, izpeljava velikanskih investicij. To delo še ni končano. Zato je bitko za ohranitev oblasti treba zdržati. Ironija je, da bo sadove pobasala naslednja vlada.