Borut Pahor poudarja, da ni njegov interes ostati na oblasti za vsako ceno, vseeno pa je prepričan, da je "najboljši voditelj za to, da spelje Slovence in Slovenijo skozi čeri, ki prihajajo".

Tudi najboljšim kdaj spodleti (Dnevnik, 2. junija 2011)

***

Naš pogled je že usmerjen naprej, v tisto, kar bo potrebno storiti takrat, ko bo pač to prizorišče počiščeno.

Janez Janša obeta veliko čiščenje (Odmevi, TVS, 2. junija 2011)

***

"Mi zahtevamo, da premier Borut Pahor in minister za delo Ivan Svetlik odstopita."

Predsednik sindikata Pergam Dušan Rebolj bi nadomestil parlament (Finance, 5. junija 2011)

***

Predsednik Pahor vse bolj spravlja vesoljno Slovenijo v dobro voljo. V dobro voljo? No, ja. Vsekakor mu je iz drame uspelo narediti burlesko. Ampak Pahor ni le najboljši predsednik vlade, ampak zna tudi poraze spreminjati v zmage. Kot je Jezus po neki svetopisemski priliki vodo spremenil v vino. Le da so to bili drugi časi. Danes take, ki iz vode delajo vino, sodno preganjajo. Zato je, kot ugotavlja Pahor, dobro, da vlada ne odstopi, saj bi sicer sprožili politično krizo. Človek se iz Pahorjevih besed veliko nauči. Kajti takole na pamet bi rekli, da je (vladna) kriza že tu. On nam zagotavlja, da je preprečil, da bi do nje prišlo. Še dobro. Kako bi šele bilo, če bi res prišlo do krize, če je že zdaj tako hudo.

A s Pahorjem se ni vredno pretirano ukvarjati. Če po vsem, kar se je v tem mandatu dogajalo in zgodilo, še vedno razposajeno strelja kozle, ni pričakovati, da se bo v letu pred rednimi parlamentarnimi volitvami spremenil. Spremeniti bi se morali tisti, ki mu aktivno in pasivno dajejo mandat.

Dobro, volilci so svoje rekli. Večkrat. Koalicijski partnerji, razen da zapustijo ladjo, drugega mandata nimajo. Ne Zares, ki je pod gladino vode, ne LDS, ki je komaj še nad gladino. Res velika enigma sedanje situacije so poslanci in drugi vidni člani SD. Če jih srečaš takole zasebno in bežno pokramljaš, imajo veliko povedati čez svojega predsednika in (na žalost) našega premierja. A ko bi bilo treba to javno povedati ali se znotraj stranke resno pogovoriti, molčijo. Menda zato, ker bi sicer na naslednjih volitvah bile ogrožene njihove kandidature. Že morda res. Toda na zdajšnjem Pahorjevem vlaku bo verjetnost za uspeh kandidature minimalna.

Kaj torej storiti? Najpogosteje se v zadnjih dneh ponavlja ideja o predčasnih volitvah. Ne samo prvak opozicije Janša, omenjajo jo tudi predsednik republike, ljubljanski župan, stranka Zares... Predčasne volitve so skrajni izhod iz parlamentarne krize. Res je sicer, da se pojmi pri nas mešajo. Imamo vladno krizo. Nesporno. Za zdaj pa nimamo parlamentarne krize. Zatorej je treba najprej kaj narediti z vlado. Jo zamenjati. Rekonstruirati. No, vsaka rekonstrukcija vlade, ki ne bi pripeljala do zamenjave predsednika, bi bila nesmiselna. Državni zbor, če odmislimo glasovanje o amandmaju SDS k družinskemu zakonu (registracija zunajzakonskih skupnosti), deluje brez posebnosti. Pač, v skladu z izhodiščnim razmerjem sil. Zakaj torej hiteti na volitve, preden smo testirali, ali obstaja možnost rekonstrukcije te vlade, sestave kakšne popolnoma nove vlade. Morda celo nove koalicije. Denimo desne ali velike. Sam sem vsekakor proti velikim koalicijam, a še vedno so boljše kot zatekanje v predčasne volitve. Sosednji Italijani so imeli svoj čas zelo udobno možnost razpisovanja predčasnih volitev. In so hodili vedno znova na volitve. A kot po pravilu je bila vsaka naslednja "runda" slabša in krajša. Če se na političnem prizorišču nič ne spremeni, ni pričakovati resničnih sprememb. Videli smo, kako funkcionira Janša, vidimo, kako funkcionira Pahor. Če vas ne en ne drugi ne zadovoljita, si ne delajte iluzije, da bi po (predčasnih) volitvah bilo kaj drugače.

Poseben problem so sindikati. Ti so pred časom izgubljali zaupanje tistih, ki so jih zastopali. Spomnite se, kako so jih z žvižgi in pljunki pričakali v Gorenju, Muri in še kje. Zdi se, da od takrat izgubljajo glavo in se zatekajo v skrajni populizem, s katerim hranijo nezadovoljno, lačno in ponižano delavstvo. In - kar je še posebno zanimivo - zatekajo se v perverzne koalicije. Že ob referendumu o malem delu sem opozoril na nenavadno koalicijo generično levih sindikatov z desno, neoliberalno opozicijo. "Dule, a smo pol zmagal'?" bi se vprašala starleta Urška. Menda že. A ta zmaga jih bo drago stala. Na dolgi rok bodo ljudje spregledali ukano. Če ne prej, ko bodo novo oblastniki in aktualni zavezniki sindikatov prišli na plan z idejo tako imenovanega osebnega pokojninskega računa, ki odpravlja ali reducira tisto, kar krasi večino pokojninskih sistemov v Evropi in tudi našega: solidarnost, olajšave za otroke, zagotavljanje vdovskih pokojnin, invalidskih pokojnin itd. A ko bodo to ukano spregledali, bodo sedanji vodilni sindikalisti že odšli s figo v žepu - v pokoj.

Nič ne rečem. Morda obstajajo boljše rešitve, kot jih je prinašal predlog zakona. Ne samo SDS, tudi sindikati jih imajo gotovo na pretek. A ni znane rešitve brez dviga starostne dobe, če nočemo zniževati pokojnin ali dodatno dvigovati prispevkov. In vrata so bila vsaj nekoliko priprta le zdaj. Kdor koli bo skušal ponoviti vajo, bi si tudi ob bistveno višjem zaupanju, kot ga je deležna Pahorjeva vlada, polomil zobe. In ne samo pri nas. Verjetno ne bi nikjer v Evropi na referendumu ljudje izglasovali višje starosti ob upokojitvi s polno delovno dobo. Pa jo večina evropskih držav že ima. Pri nas je pričakovana življenjska doba komaj kaj v zaostanku za najbolj razvitimi državami Evrope. Če torej ljudje po šestdesetem letu niso več sposobni ali voljni delati, potem je treba ugotoviti, kaj je pri nas v delovnih pogojih v delovnem okolju slabše kot drugod. S tem bi se morali bolj resno ukvarjati sindikati.

A vsekakor napovedane gasilske rešitve, ki jih je še na večer referendumskega poraza napovedal Pahor, niso domišljene. Če bo vlada prišla na plan z interventnim zakonom ali z "ukrepi" (ali kakor koli bo že to poimenovala) hitro in radikalno, bodo ljudje to dojeli kot maščevanje za referendumski ne. In kar je najbolj absurdno, v tistem segmentu (v javnem sektorju) volilnega telesa, ki je še najbolj podpiral reformo, se bodo napovedani interventni posegi najbolj poznali. Še en primer pomanjkanja političnega talenta.

No, najavil pa se je stari novi rešitelj. Ki bo storil, kar je pač treba. Kdaj? "Ko bo to prizorišče počiščeno". Izkušnje nam pravijo, da gre verjeti njegovi grožnji.