Dogajanje je mogoče pojasniti na več načinov. Na primer kot odziv na grožnje dosmrtnega dela. Delati do smrti v prenesenem pomenu pomeni obsodbo na večno mladost, zato je poveličevanje boljše preteklosti na račun neugodne sedanjosti razumljivo. V vsakem primeru pomenljivo praznovanje. Do nedavnega je bil dan mladosti razmeroma neizkoriščen praznik. Letos so ga zapopadli kot že dolgo ne, hkrati je doživel novo definicijo. Izpadel je predvsem praznik starejših občanov. Dan starosti. Starejših fantov in deklet (tam med 30. in 80. letom, mi je sporočil oglednik iz Izole, kjer je celotno mesto rajalo), ki so si privoščili nekaj popoldanskih špricerjev ali piv, porcijo čevapčičev, malce plesa, petja, koketiranja ali celo šlatanja, potem pa so se pa z mrakom odpravili domov. Dejanska mladina na drugi strani za praznovanje ni pokazala večje vneme. To pač ni njihov praznik. Nekaj udarcev, ki sta si jih na Prešernovem trgu izmenjali navijaški skupini dveh največjih nogometnih klubov, je ločeno dogajanje druge narave. Tudi požar v jazzovsko improvizatorskem zbirališču, ki ga je namerno zanetil posebej za to priložnost pražnje oblečeni član skupnosti, ki mu je v glavi prekipelo od kdo ve česa, je načeloma dogodek za strani črne kronike, čeravno med vrsticami namiguje na to, da se je medsebojna toleranca izpela do te meje, da se dogajajo tudi tako skrajne in ultimativne poteze. Zdi se, da se je iztekel neki čas in da vzpostavlja nova razlika med starim in mladim. Na eni strani je korpus starejših državljanov, odraslih v iluziji, da življenje vendarle uravnava nekaj več kot zgolj zakon močnejšega, vendar te iluzije ni več, vseeno pa je ljudem ostala predispozicija, da zlahka (sploh po nekaj kozarčkih) podležejo staropravdnemu sentimentu, kakršnega je ponudilo letošnje praznovanje 25. maja. Na drugi strani je mularija, ki ni imela teh iluzij in so ji tovrstne ceremonije nadležne. In to je v bistvu spodbudno. To, da nismo več vsi mladi, skupaj z državo, ki se je nekoč ponašala z najmlajšim zunanjim ministrom - Zoranom Thalerjem. Tako kot on osebno je dokončno izgubila nedolžnost oziroma postala stara celotna država. Naši politiki končno veljajo za starce. Tako kot povsod v normalnem svetu. Bržkone tudi ob pomoči Egipta, od koder smo dobili namig, da se tudi nam dogaja 25 let enih in istih fac in da 25 let v bistvu sploh ni malo. Vse to morda obeta, da se bodo razčistili pojmi, kaj je dejansko mlado in kaj je staro. Ti so bili dolgo časa sprevrženi. V teh krajih je na primer povsem legitimno, če se 24-letni košarkar ali nogometaš še vedno oklicuje za mladega in perspektivnega. In da skoraj štirideset let stari olimpijski zmagovalec ne more postati častni član svoje občine, ker je bojda premlad. No, če se na tem mestu vendarle spustim na spolzka tla politične analitike, bi vseeno rekel, da intenziteta ter značaj letošnjega praznovanja 25. maja potrjujeta sume, da je ta hip ena najperspektivnejših slovenskih političnih strank DeSUS - stranka deklariranih starcev. In to davno preden so njihovi mlajši kolegi začeli razmišljati, da bi se po rešitve zatekli k "svetu očakov" iz knjige Pod svobodnim soncem. Seveda pa starost ne pomeni tudi nujno modrosti.