Lik Cukjatija ni le klovn, ki se smeji, ko ga opozorijo, da bi njegov predlog o registraciji zunajzakonske skupnosti lahko med drugim pomenil, da neregistrirani zunajzakonski partner ne bi mogel dedovati ali v bolnišnici obiskovati hudo bolnega partnerja. Hitro namreč najde rešitev v tem, da se bo z zdravnikom že dalo zmeniti; on že ve, saj je zdravnik, ti se znajo meniti mimo pravil - toliko o legalizmu predlagatelja, ki predlaga škodljiv zakon, hkrati pa že ponudi rešitev: "zveze in poznanstva". Njemu in slovenski desnici tudi ne gre za klasični konservativizem, za legitimno ohranjanje tradicionalnih vrednot, ki jih del družbe spoštuje, gre ji za ukinjanje že doseženih svoboščin tistim, ki niso "njihovi", četudi jih s svojim načinom življenja v ničemer ne ogrožajo; gre za poskus "nacionalizacije" zasebnosti, za državni patronat nad različnimi načini bivanja. Država s tem postaja njihovo orodje nadzora: namesto da bi z ukrepi sledila družbenim spremembam in pazila, da zaradi njih ne bi prihajalo do kršitev človekovih pravic (denimo pravic otrok zunajzakonskih skupnosti, enostarševskih družin ali homoseksualnih parov), ima totalitarne ambicije nadzora in predpisovanja dopustnih načinov življenja: kako naj ljudje živijo, kaj počnejo v postelji, kdo s kom, na kakšen način in s kakšnimi rezultati. Rezultat seveda mora biti otrok, kdor jih nima, je drugorazreden. Da gre pri Cukjatijevem plemenu SDS pri zahtevi po registraciji za v nebo vpijočo hipokrizijo, saj je Janša dolga leta živel na koruzi in so se s predlogom oglasili šele zdaj, ko je poročen, ne takrat, ko je zakon popravljala njegova vlada, pozornemu gledalcu seveda ne uide.
Na odru se pojavi ZBOR, ki pritegne Cukjatijevemu napevu: skupina odraslih žensk in moških, ironične inačice starogrških ojdipov in elektr, v kostumih z napisom Hvaležen za očeta in mamo. Večinoma postopajo zbegano sem in tja, kot bi jim premišljevanje o tej hvaležnosti delalo težave.
Pred njimi: OTROŠKI ZBOR, nedolžni otroci, v enakih kostumih. Gledalec takoj opazi, da gre za vzgojo bodočih vojakov zoper otroke, ki stojijo v ozadju odra, z vžganimi žigi: Nimam staršev, Imam le očeta/mamo, Imam dve mami, Posvojen sem, Rodila sem očetovega otroka, nisem mu hvaležna.
Nastopi: MINISTER. V sivi obleki, s sivim poprhom čez obraz in lase, kot bi ga zasule obupne skrbi. Čim bolj preprosto skuša razložiti, kaj je ustava, kaj zakoni in kakšna je množica oblik družin, koliko je kombinacij, v katerih ljudje po izbiri, iz ljubezni ali zaradi nuje, smrti, neplodnosti ali drugih razlogov živijo v skupnostih, ki imajo vse atribute družine: skupno bivališče, vire preživljanja in delitev življenjskih skrbi, medsebojno ljubezen, oporo, pomoč, veselje in žalost, skratka vse, kar dela osnovno družbeno celico vredno svojega imena.
Na koncu prizora ministra odnese plaz, ki pod sabo pokoplje vse slabo, a tudi vse dobro, kar je naredil. Tik pred izginotjem v talno odprtino na odru na njegovem obrazu beremo vprašanje: Kje v režiji je tičala napaka, ki je povzročila, da se je ta predstava zdeformirala v tretjerazredno farso?
DRUGO DEJANJE
S strani na oder prihaja Radovan Žerjav, mlajši, rdečeličen, s trendovskimi očali, očitno hoče dajati videz japijevskega razumnika - s kmečko volilno bazo. Kar mu dela hude težave: rad bi si bil všeč in rad bi jim bil všeč. Zato hodi gor in dol po rampi in tuhta, zdaj o modrecih, ki naj bi potegnili voz iz blata, zdaj o domnevno kmečkih idejah o tem, kaj je družina: kajpak, tudi tu so le ata, mama in otrok, vsi hvaležni. Tudi pes in liska v tej santa simplicitas redukciji nista več njen del. Na njegovem obrazu je opaziti slutnjo o neskladju: kaj mu bodo torej modreci, če hoče sejati populizme? In če mu niso znani temeljni pojmi sociologije in humanistike? Kako bo razumel osnovne premise modrih ljudi, ki ga bodo morda bog ne daj skušali presvetliti glede zapletenosti medčloveških razmerij in demokratične meje vmešavanja države v zasebnost državljanov? Bolje bo torej, če se modrih izogiba. In obratno.
TRETJE DEJANJE
Nastopi pet starejših moških, dva krepko rejena, en nekoliko mlajši, ki bi rad spominjal na Kekca, z nadvse zadovoljnimi obrazi: POSLANCI DeSUS. Moški, za katere so po glasovanju za Cukjatijev predlog najprej govorili, da so bili "nezbrani". In smo si rekli: zaboga, upokojenci pač, zakinkajo, potem jih nekaj zbudi, v zbeganosti so zmožni izglasovati vojno napoved Nemčiji, če bi se Ljubici (lik v nekoliko pretesni vojaški uniformi) spet utrgalo. Toda ne, ne podcenjujmo njihove budnosti, niso dremali, šlo je, kot je s samozadovoljno poniglavim nasmeškom povedal Karl Erjavec, za "žlehtno pomoto". Nalašč so glasovali za Cukjatijevo nebulozo, da bi koaliciji pokazali svojo moč.
Na tej točki gledalstvo osupne: ali so dejansko popolnoma senilni ali pa je to eden najhujših parlamentarnih škandalov v dvajsetih letih? Iz maščevalne hudobije, zaradi nizkotnih medstrankarskih prerivanj so "žlehtno pomotoma" glasovali za nekaj, kar bi prizadelo polovico otrok v državi? Spravili na noge vso civilno in strokovno javnost in potem "nagajivo" povedali, da bodo ob tretjem branju morda, "glede na vzdušje", pridni in bodo ščurka pohodili? Je to mogoče? A ni zakona, ki bi v trenutku odvzel mandat nadutežem, ki se delajo norca iz zakonodajnega telesa? Ki so javno razglasili, da je glasovanje v parlamentu zanje čista zajebancija, ki nima zveze z vsebino?
EPILOG: Gledalci odhajajo iz teatra pretreseni do dna. Nastopila je nova era. Otročja žlehtnoba starcev je v parlamentu prevzela odločanje o javnih stvareh. Poslanci dobivajo plačo, da se norčujejo drug iz drugega, na naš račun. Odslej lahko pričakujemo kar koli. Na naslednji seji bodo uzakonili, da je za poslance obvezen njihov inteligenčni kvocient. In njihov nivo neodgovornosti.
