Se je pa z nekoliko bolj svežim predlogom na portalu Razgledi.net oglasil Igor Vidmar, ki pravi, da bi v svet modrecev lahko predlagali Majo Keuc. Navedel je nekaj argumentov: glede konkurenčnosti je 13. mesto najboljša uvrstitev Slovenije v EU in svetu, z vidika reforme javne uprave je bila ekipa slovenske ekspedicije na Eurosongu manjša kot prejšnja leta, z vidika vzdržnosti javnih financ je bil denar za letošnji izbor našega Eurosonga manjši, rezultat pa boljši, z vidika socialne in pravne države pa je po mnenju Vidmarja Eurosong povsem korekten, odprt in "vključujoč" ter deluje po sistemu "en človek, en glas, enkrat".

(Delo, 17. maja 2011)

***

Slovenija nima težav, ker ima premalo idej. Idej je dovolj. Pravzaprav jih je včasih celo preveč. Le prave niso. Neredko tudi zelo neprave. Celo nevarne. Denimo zadnja ideja predsednika SLS Žerjava, da naj se vpelje, institucionalizira svet modrecev kot nekakšen vzporedni politični organ, ki bi kazal v zamegljenem močvirju luč. Kako že? Svet za Slovenijo 2020. Samo še tega nam je treba. Namesto da bi utrjevali in strukturirali že tako hudo invalidne instance političnega, bi jih zdaj še dodatno razgrajevali. Ideja je predmoderna, preddružbena. Po svojih učinkih protipolitična. Z realizacijo takšne ideje bi bila storjena sila tako političnemu izvršnemu in predstavniškemu ustroju demokratičnega sistema kot civilni družbi in njenim iniciativam. Vsak si lahko omisli posvetovalni organ iz nabora tistih, ki jim zaupa in jih ocenjuje kot kompetentne. Ljudska stranka ali balinarsko društvo. Predsednik države ali nadškof. Premier ali trener nogometne reprezentance. A to je osebni izbor brez eksterne odgovornosti in statusa izbranih. V Sloveniji ne manjka modrecev in "modrecev", ampak politične odgovornosti, racionalnosti ter temeljnega zaupanja v institucije sistema. Menda je težko zaupati tistim, ki niso zaupanja vredni. V redu. Pa izberimo druge. Nikakor pa ni odgovor na slaba zastopstva vpeljava tribalističnih teles. Če so nas politiki, kakršne smo pač lahko volili in smo jih izvolili, pripeljali v zdajšnjo situacijo, ni rešitev v oživitvi ideje druidov, ki bodo varili čudežne napitke za vsakodnevne tegobe države, družbe in posameznikov. Ideja počiva na populistični predpostavki primata esencialne modrosti nad kompetenco, apriornega ugleda nad zastopstvom.

Na srečo ideja ni uresničljiva. Slovenija, ki se ne more poenotiti o ničemer (kar ni nujno slabo), se tudi o tem, kdo bi bili zaupanja vredni modreci, ne bo. A če bi že prišlo do nekakšnega kompromisnega telesa, ki bi verjetno odražal parlamentarna razmerja moči, bi bil prav tako neučinkovit kot izvršna in zakonodajna oblast. Ob prav vsakem javnem vprašanju bi se tudi oni delili. Vzemimo zadnjo veliko dilemo. Arbitražni sporazum s Hrvaško. Omanu, Bučarju in Borisu Pahorju je modrost velevala, da bi bil pristanek na arbitražo o Piranskem zalivu poraz; tako rekoč veleizdaja. Dušanu Plutu je politična presoja in tudi strokovna kompetenca geografa velevala, da je celovitost zaliva, kjer se morje dotika obale dveh sosednjih dežel, prazna floskula in je smiselno ter za Slovenijo najbolj ugodno z arbitražo poiskati kompromis. In tako ni odprtega javnega vprašanja, kjer bi modreci različnih nazorov, izkušenj prišli do skupne rešitve. Ideja utelešenega občega interesa je zgolj krinka za vzporedno uveljavljanje parcialnega interesa. To prav Žerjavova ljudska stranka najbolj nazorno ilustrira. Eden velikih problemov neučinkovitosti in neracionalnosti parlamentarnega predstavništva sta dominacija in uveljavljanje partikularnih, lokalnih interesov poslancev. In v središču te anomalije je prav Žerjavova stranka. Že nekaj časa se nekateri trudijo odpraviti možnost dvojnega funkcionarstva; torej poslanske funkcije in funkcije župana. Kljub jasnim načelnim obljubam zadeva vedno spodleti, ker mnogi igrajo s figo v žepu. V trenutku, ko to pišem, še ne poznamo izida nocojšnjega odločanja v državnem zboru, a že zdaj je jasno, da bodo pasivno ali aktivno nasprotovali izglasovanju tudi nekateri tisti, ki so načelno za odpravo. Najbolj eksplicitno in soglasno pa odpravi te anomalije nasprotuje prav SLS. Če bi ji resnično šlo za skupno dobro in uveljavljanje skupnega interesa, ne bi nasprotovali odpravi dvojne funkcije, ki državni zbor nenehno blokira zaradi prevlade parcialnih, lokalnih interesov.

No, je pa treba hkrati ugotoviti, da je SLS edina stranka parlamentarne opozicije, ki ne nasprotuje pokojninski reformi. A žal to ne bo vplivalo na izid. Kot vse kaže, zagovornikom nujnosti reforme ne bo uspelo prepričati glasovalcev. Javnost v isti sapi izraža prepričanje, da je pokojninska reforma potrebna, a hkrati zagotavlja, da je ne bo podprla. Verjetnost presenetljivega izida je skoraj nična. Res je, da je tudi arbitražnemu sporazumu pred glasovanjem kazalo slabo, a situacija ni ravno primerljiva. Onkraj vseh dramatičnih groženj o posledicah sprejema so ljudje v zadostni meri dali glas za arbitražo, ker se v resnici niso ničemur zares odpovedali. Tokrat pa kljub dramatičnim grožnjam o posledicah zavrnitve ljudje tehtajo med racionalnim uvidom in praktičnim interesom. Verjetno bo prevladal slednji. Če bo tako, bodo vlada, koalicija in sam premier pred popolno blokado. Brez podpore in brez legitimitete. Po prvem (bolj realnem) scenariju, bi (bo) koalicija morala iskati in poiskati rešitev od temeljite rekonstrukcije vlade do (bolj radikalne) zamenjave premierja ali celo vrniti mandat predsedniku. Kar koli pa bi bilo bolje kot životarjenje v zdajšnji konstelaciji. Kajti tudi rutinsko upravljanje poslov do konca mandata bo popolnoma onemogočeno. Zato je ob "črnem izidu" celo razpad koalicije možen in verjeten.

A če se vendarle zgodi prvovrstno presenečenje in ljudje podprejo zakon? Takšen izid bi šele zakompliciral koalicijsko perspektivo! Če bi torej šel predlog pokojninske reforme skozi, bi bila to velika satisfakcija za Pahorja. Pridobil bi legitimnost na krucialni točki. A hkrati se ne bi obnovila že zdavnaj izgubljena podpora premierju, vladi in koaliciji. Nič bolje ne bi bilo. Pravzaprav slabše.

Eno pa je jasno. Nasprotovanje bridki reformi je del politične igrice in kratkoročnih parcialnih interesov. Ni je parlamentarne stranke, ki se ne bi zavedala, da zdajšnje stanje ne more trajati v nedogled. Vse reforme, ki jih ne bo sprejela ta vlada, čakajo naslednjo in naslednje. In nobena reforma, ki bo obče sprejemljiva, privlačna, ne bo zadostna. Hkrati pa ni realno, da bo ob zamenjavi oblasti nova koalicija dobila podporo tistih, ki so zdaj ostali brez njihove podpore.