Pepček je igra, v kateri si več v krogu stoječih igralcev podaja žogo, eden ali dva na sredini kroga pa poskušata prekiniti podajo. Ko se to zgodi, mora tisti, katerega podaja je prekinjena, v krog. Postane pepček. Nogometaši se s to igro precej zabavajo. In jo nadvse obvladajo. Že mladinske ekipe znajo v njej izgledati brezhibne. No, ko taiste ljudi potem vidiš igrati resno tekmo, nenadoma postanejo okorni in nedomiselni. Kratke podaje kar izginejo, zamenja jih pa pretežno nekombinatorna igra. Kot da isti ljudje nenadoma dobijo plašnice oziroma blokado v glavo. Kot da se jim percepcija prostora oziroma položaja spremeni in ne zmorejo več dojeti priložnosti, ki jo nudi majhen prostor. Kot da je bilo tisto prej zabava, to kasneje pa resna igra. In kot da enega ne gre mešati z drugim. Kot da gre za dve različni igri. In preprosta genialnost Barcelonine igre oziroma pogruntavščine se mi zdi prav v tem, da so njihovi igralci oboje združili. Da so v tekmo prenesli nekaj, kar sicer velja zgolj za zabavo oziroma je zgolj vaja.
Ne vem sicer, če Barcelonina igra dejansko izhaja iz te igre, v vsakem primeru pa zgleda tako, kot da izhaja. No, tak prenos verjetno ni enostaven. V smislu percepcije prostora. Kajti če igraš nekaj, kar se praviloma igra na manjšem prostoru, je, če se greš taisto na večjem prostoru, verjetno treba večjo velikost terena znati tako odmisliti, obenem pa tudi upoštevati, saj tvoj namen vendarle ni zgolj to, da si boš na sredini izmenjal 20 podaj, ampak je koristno, če prideš tudi pred nasprotnikov gol. In to Barca obvlada. Na vsakem delu terena je v polmeru par metrov dovolj igralcev pripravljenih in sposobnih odigrati pepčka. Zgolj za to gre, se mi zdi.