Je to smešno, je zbrane na srečanju pisateljev PEN minuli konec tedna na razpravi o cenzuri vprašala Italijanka Tiziana Colusso. Je to res le črni humor ali grozljiva manipulacija, oblika potuhnjenega, prikritega fašizma, ki zdaj ne požiga več Narodnih domov, ampak deluje skozi grozljivo slaboumno zabavljaštvo in je postopoma Italijane naredil povsem pasivne, vsega vajene, vse dopuščajoče? Iz polja socialnega (Berlusconijeva demontaža javnega zdravstvenega sistema, ki bi moral skrbeti za bolnike z aidsom in zaradi česar so ga na srečanje povabili), iz polja sociološkega, ki skuša pojasniti, kaj se italijanski družbi dogaja, se je po mnenju Colussove treba preseliti v polje psihiatričnega. Ljudje so namreč to nevidno cenzuro, ki zastira pogled na prave probleme - in to je resnični cilj tega sprevrnjenega klovnovstva - ponotranjili, nanjo pristali kot na nekaj normalnega. Gre za tipično posledico travme, ko travmatizirani zanika, kar se mu je zgodilo, ker ne prenese bolečine resnice. Italijani potrebujejo posttravmatsko terapijo, razkritje in odpravo privzetega občutka krivde za nekaj, kar je naredil nekdo drug, potrebujejo njegovo razkrinkanje.

Vsaj v Evropi so vsekakor minili časi grobe, neposredne cenzure, ki se je v luči sedanjega stanja mnogi pisatelji spominjajo skoraj z nostalgijo. Nadomestile so jo prikrite oblike, ki se zdijo v svoji neulovljivosti še veliko bolj nevarne. Poleg političnih, kakršen je Berlusconijev primer, so tu komercialne cenzure, neobjava ali marginaliziranje tiste literature, ki ne prinaša velikega dobička. Cenzura kapitalskega interesa je zamenjala ideološko in založbe forsirajo všečno, šablonsko produkcijo, katere potrošnja je donosna, spodbuja novo potrošnjo, ne zastavlja neprijetnih vprašanj in torej koristi tudi državi.

Pasivizacijo spodbuja tudi vrsta splošno veljavnih mnenj, na kar je opozorila baskovska pisateljica Laura Mintegi. Eno takih mnenj je, da obstaja nevtralnost, da so nekatera dogajanja naravna, neizogibna in objektivno nujna.

To mešanico čudnega, prazgodovinskega fatalizma (stvarnost je dana, stvarnost ni oblikovana od ljudi) na krilih najsodobnejših ekonomskih pojasnil slišimo na vsakem koraku tudi pri nas: potreben je ta in ta boleč ukrep, žrtvovanje kozla ali device, da nas ne bi udarila še hujša strela. Kot da ne bi obstajali konkretni, dokazljivi vzroki (in ljudje), odgovorni za stanje, ki bi jih bilo treba analizirati in odpraviti, preden se lotimo ukrepov.

Druga "resnica" je, da se ljudje ne spreminjajo, da je v njihovi naravi grabež, da tako pač je, priložnost naredi tatu in nič se ne da narediti. To mnenje je pogosto povezano z vsesplošno relativizacijo: vsaka stvar ima različne plati, absolutnega ni. Tudi to poznamo: res je, da ni lepo izganjati Bosancev ali Romov, a tako med nami, khm, khm, človekove pravice in tudi vodovod so vendarle najprej namenjeni "našim", ne tistim, ki se nočejo "kultivirati". Je naš kradel? No, je, ampak vaš je še bolj, zakaj torej zdaj delati cirkus, to je zarota! Je zaščita objave otrok v medijih absolutna? Je, le da jo smemo obiti, če hočemo razkrinkati očeta, če hočemo promovirati sebe...

Mintegijeva opozarja tudi na zgolj navidezno pluralnost tiska, ki ne glede na politično usmeritev dogodke interpretira na enak način, denimo skozi terorizem. V Španiji se na primer vse, ki so za baskovsko neodvisnost, izenačuje s teroristi, posledice tega desetletja trajajočega pritiska pa so Baski že povsem ponotranjili, ne da bi se tega sploh zavedali. Ko je omizje na nekem literarnem srečanju glasno debatiralo o političnih razmerah, sta le dva govorila potihoma, v metaforah in pogledujoč k sosednjim mizam: Argentinec in ona, Baskijka.

In res je: temeljito ponotranjena samocenzura deluje samodejno, kot bitje srca, in ne potrebuje več zunanjega nadzora.

Prestavljanje pozornosti od pomembnega k nepomembnemu je tudi v naravi socialnih omrežij, kakršno je

Facebook, ki vzpostavljajo zelo resno odvisnost od tega, da bi nenehno preverjali, "kaj je novega", četudi gre v večini za popolne banalnosti, da bi bili "zraven", četudi smo fizično oddaljeni in utvara o pristni bližini večinoma pade ob prvem resničnem stiku s "prijateljem". Francoski pesnik Jean-Luc Despax je ugotovil, da že sama facebookovska forma, ki je dizajnirana tako, da omogoča le klepet, izpodriva poglobljene razprave o pomembnih rečeh, predvsem pa ljudi ure in ure drži doma ali ob ipadu, v "modelu sprejemanja usode, ki temelji na strahu, da bi bili izključeni", namesto da bi mladi aktivno živeli ali demonstrirali zoper nepravilnosti.

Vse bolj jasno postaja, da je tudi povzdigovanje vloge omrežja v nedavnih arabskih revolucijah le še ena propagandna raca: ni omrežje tisto, ki bi po svoji naravi spodbudilo aktivnost mladih, ampak so ga aktivni in zrevoltirani mladi uporabili na edini pravi način, ne kot zabavo ali preganjanje dolgčasa, ampak kot orodje za poziv na ulice, za resnično, fizično navzočnost, ki je edina res dokazala njihovo odločenost. Omrežja nimajo motivacijskega naboja, nasprotno, oblikovana so tako, da so primerna le za vestičke in domislice, v poplavi katerih se vse zrelativizira in izgubi - vse je enodnevna novica. Če bi bile revolucije res odvisne od Facebooka, jih v arabskih državah z majhno količino računalnikov in slabim električnim omrežjem še dolgo ne bi bilo. Predvsem pa, zakaj torej jih ni v razvitih državah, kjer je računalnikov dovolj, razlogov za upor pa ravno tako?

Namesto nekdanjih prepovedi imamo torej prijazno internetno platformo, ki nas z našo privolitvijo ure in ure uspava z navideznimi prijateljstvi in neopaznim samorazkrivanjem. In tako kot pohlevni telički, z ipadom v rokah, bolščeč v najnovejšo slikico najnovejšega "prijatelja", krotko korakamo proti klavnici, ki so nam jo prav tako zdizajnirali drugi.