Na enem potovanju z avtomobilom iz Ljubljane proti Srednji Aziji sem ljudi vpraševal, kje je meja Evrope. Odgovor je vedno bil, da natančno tam, kjer sogovornik stoji. V Ljubljani so mejo potisnili proti Zagrebu. Za to je bilo mogoče slišati kopico zgodovinskih, kulturnih, političnih in socialnih argumentov. Nekoliko predvidljivo je bilo iste argumente slišati v Zagrebu. Le da se je laičnim razlogom, da se meja konča na hrvaški meji s Srbijo, pridružilo še versko prepričanje. Nekje pri Lipovcu se je končalo območje katolicizma in začelo pravoslavje. To pa naj bi bila očitno neevropska vera s središči v Bizancu in Moskvi. V Beogradu so vehementno zagotavljali, da je mesto srce Evrope in branik pred muslimanskimi hordami. To je na moč razveselilo sogovornike v Grčiji, ki so bili močno skeptični, da ima katero koli ozemlje razen Grčije pravico, da se razglasi za evropsko, meja grške Evrope pa se konča v Turčiji. Turki v Istanbulu so bili enako vehementni, da je Turčija evropska država, ki se jo zgolj zaradi predsodkov potiska na druge kontinente. Za študij zadnjih šeststo let zgodovine vsaj polovice Evrope je treba brskati po otomanskih arhivih v Istanbulu. Po njihovo se je civilizacija končala na meji z Gruzijo, kjer so jo Gruzijci z zelo dobrimi argumenti potisnili v Rusijo.

Kar koli je že Evropa pomenila na prelomu tisočletja, je bilo zelo privlačno in lepo. Slovenija je željo po lepem delila z vsemi drugimi deželami, ki so bile zunaj območja modre zastave z dvanajstimi rumenimi zvezdami. Napredek je pomenil fizični premik z Balkana v Evropo. To je bilo skoraj potovanje iz enega kraja v drugega, kjer je Balkan zvenel zelo zelo narobe. Balkan je bil sežetek vseh orientalističnih nočnih mor o vzhodu. S premikom v Evropsko unijo se je ta zgodba končala. Meja je od leta 2004 formalizirana.

Vsaj zdelo se je tako. Pred tedni me je prijetno presenetilo povabilo na konferenco novinarjev v turško mesto Bursa. Domišljijska geografija deluje v obe smeri. Saj bi moral človek pomisliti, da si tudi v Mali Aziji rišejo zemljevide, na katerih meje niso določene z mednarodnimi konvencijami in mirovnimi konferencami, ampak z željami po definiranju identitete. Ampak najpreprostejših reči se je najtežje spomniti.

Povabilo je bilo naslovljeno na novinarje iz balkanskih držav. Na odru Atatürkovega kulturnega centra je bila sredi množice zastav poleg grške in črnogorske tudi slovenska. Med zastavami je bila tudi romunska. To se je lahko zgodilo samo na področju sanjskih geografij, se mi je zdelo. Slovenijo in Romunijo je težko vključiti v Balkan. Pa sem se seveda motil. Zemljevid so risali Turki, na njem pa ni bilo nič sanjskega. Za svojo so vzeli najširšo geografsko definicijo Balkanskega polotoka. Njegove morske meje niso problematične. Zamejujejo ga Jadransko, Jonsko, Egejsko in Črno morje. Zato se tudi imenuje polotok. Kopenske meje so bolj simpatične. Na severovzhodu ni težav. Balkan od Srednje Evrope odreže Donava. V sredini Sava. Na zahodu pa postane zemljevid zares avanturističen. Tam ga zamejuje črta, ki jo tvorijo Soča, Krka in Sava. Tega si niso izmislili Turki, ampak že na začetku devetnajstega stoletja nemški geografi.

Iz tega nastane zares lep zemljevid sveta. Začne se pri izlivu Soče v Tržiču in vase vključi Trst in Novo Gorico in celo Istro. Ljubljano in Zagreb pusti v Srednji Evropi. Hrvaško in Srbijo vehementno po sredini prereže na pol in z Bolgarijo Balkan lepo zaključi na Črnem morju. Zastave v Atatürkovem centru v Bursi so visele v popolnoma logičnem redu poleg turške. Nekatere bi bilo treba nekoliko pristriči, vendar je to območje vedno slovelo po krizi identitet, tako da malo odločnosti ni škodilo. Turki si zares želijo priti v Evropsko unijo in so samo obrnili registre. V Evropi vidijo Balkan kot trdno mejo med evropskimi vrednotami in nepopolnimi vzhodnimi civilizacijami. Turki na istem območju vidijo most z novimi definicijami evropskega kontinenta. Turčija je prebila zid tisočih milijard bruto nacionalnega dohodka in ne vidi nobenega razloga za pretirano skromnost pri definiranju evropskih zemljevidov.

Ampak zgodba seveda ni geografska. Vsi zemljevidi tega sveta so politični. Na konferenci v Bursi je govoril podpredsednik turške vlade Bülent Arinç, ki je med dolgimi frazami o miroljubni koeksistenci in politiki razreševanja konfliktov ponavljal, da je Bursa balkansko mesto. Pridružila sta se mu župan mesta in guverner province, ki sta z velikim veseljem govorila o zgodovinskih vezeh med Burso in Evropo ter o multikulturalizmu, ki mesto nedvoumno postavljajo na Balkan. Zvenelo je privlačno. Fantazijske zemljevide je mogoče enako lahko risati proti vzhodu kot proti zahodu. Ampak po kakšni logiki bi mesto, ki je dve uri vožnje oddaljeno od Istanbula, na azijski strani Bosporja lahko pristalo na meji s Srednjo Evropo? Na prvem hribu nad mestom se začenja Anatolska planota, ki se vleče do Dogubeyazita na meji z Iranom. Bursa je prelepo mesto in močan center avtomobilske industrije, v katerem je Fiat že pred tridesetimi leti postavil prvo tovarno avtomobilov. Vendar cvetoča ekonomija in pedantna urejenost mestnih parkov nista ravno najznačilnejši potezi pripadnosti Balkanu, ki je kraljestvo vzajemnih predsodkov.

Nekdo od sodelujočih je pod večer mimogrede omenil, da mu je na konferenci dolgčas in da si bo raje šel ogledat albansko četrt v mestu. Albansko četrt? Ja. V mestu imajo tudi bolgarski, bosanski, srbski in romunski predel. Na tem zemljevidu ni nič namišljenega. Ob razpadu otomanskega imperija je prišlo do velikih zamenjav prebivalstva. Na teh premikih ni nič starodavnega. Na začetku devetdesetih let je v Turčijo pribežalo 20.000 Bosancev. Mnogi so prišli v Burso, kjer je lažje najti delo kot v Istanbulu. Sledili so tristo tisočim bolgarskim Turkom, ki so leta 1989 iz Bolgarije zbežali pred nasilno asimilacijo. Ti so se pridružili 35.000 slovansko govorečim Turkom, ki so leta 1956 zbežali iz Jugoslavije. Večina je končala v Bursi, kjer je bilo veliko njihovih sonarodnjakov, ki so sem pribežali ob velikih nasilnih selitvah prebivalstva po koncu prve svetovne vojne. Prišli so na prazen prostor, ker se je od tukaj izselilo dva milijona Grkov. Zgodbe zvenijo enako kot zgodbe o Kopru, Izoli in Piranu. To je res zelo majhen svet.