Pahor ni odgovarjal na vprašanje, kaj je vladanje. Povedati je hotel, da njegova vlada ni v krizi. Šlo je za priložnostno govoričenje. Ampak v njegovem govoričenju in pleteničenju se začenja kazati vzorec, nekaj, čemur bi lahko rekli njegova - ali vladna? - politična filozofija. Ta kar kliče po norčevanju ali zgražanju. Ne le zaradi vsebine sporočila, še bolj zato, ker je medij sporočila Pahor. In nekdaj popularna knjiga je razlagala, da medij je sporočilo. Da Pahor nenehoma sporoča samega sebe, nam mnogim že tako preseda, da izklopimo senzorje, da nam o tem ne bi bilo treba razmišljati. To je Pahorjev uspeh, metoda dela. Pripravi nas do tega, da nismo pozorni na to, kaj dela in kako dela to, kar dela, in se potem le nemočno soočamo z rezultati njegovega početja. Človek ima metodo. Tudi njegovo nastopaštvo ima posledice. Te posledica nas prizadevajo. Za lastno dobro bi morali tu in tam razmisliti, kaj nam sporoča, ko sporoča samega sebe. Njegovo politično filozofijo bi morali jemati resno.

V sporočilu, ki sem ga citiral uvodoma, vidimo najprej tehniko političnega nastopanja. Kolikor je v tej tehniki filozofije, se zvede na to, da ljudstvu lahko prodaš, kar hočeš, in tako ustvarjaš realnost. Tu gre torej več kot za vodilo, da se laž, če jo vztrajno ponavljaš, "prime". Ta pristop so vrhunsko dodelali in uporabljali na začetku vladavine predsednika Busha II. Problem z njim je, da deluje, če ima vlada zadosten politični kapital, dokler ima dovolj veliko podporo ljudstva, dovoljšno kredibilnost. Politik, ki je zapravil politični kapital, ki nima podpore javnosti in ne verodostojnosti, si takega pristopa ne bi smel privoščiti. Če tak politik vseeno uporablja tovrsten pristop, ne ustvarja realnosti, temveč zgolj razkazuje svoj Realitätsverlust, izgubo občutka za realnost. Tak pristop se obrne proti njemu. Pahor ni v položaju, v katerem bi lahko trdil, da "vlada uspešno in učinkovito opravlja svoje dolžnosti".

Sledijo bolj resne zadeve. Pahor pravi, da je vlada uspešna, ker "pripravlja zakone ter ima v državnem zboru politično večino, ki podpre predlagane zakone". Vlada je po definiciji (pač znotraj demokratičnega konsenza) izvršilna oblast. Kot izvršilna oblast mora skrbeti, da se zakoni izvajajo. Zakone sprejema zakonodajna oblast, ki je višja od izvršilne. Pahor pa pravi, da zakone "daje" vlada. Vlada jih pripravi in da v parlament, da jih ta "podpre". Kar vlada potrebuje za uspešno vladanje, je torej podreditev zakonodajne oblasti. Pahor si kot uspešno vlado predstavlja tisto, ki je zakonodajno oblast zreducirala na svoj glasovalni stroj. Pahorjeva vlada je torej uspešna, ker ima glasovalno večino v podrejenem parlamentu. Ta uspešnost Pahorjeve vlade pa kaže le to, da pri nas de facto nimamo več parlamentarnega sistema. Če je zakonodajno telo izvršilna veja izvršilne oblasti, to ni več parlamentarni sistem. Brez parlamentarnega sistema pa ni demokracije.

Demokracija je tako zunajparlamentarni residuum. Njeno pribežališče je referendum. Zato ima Pahor pomisleke do te institucije. Našemu premierju se "zdi institut referenduma zelo liberalen, zato je po njegovih besedah tudi hitro možno doseči zavrnitev zakona ter krepitev nezaupanja". Če z liberalizmom razumemo politični sistem, "instituta referenduma" ne bomo imenovali "liberalen". V uspešnih liberalnih sistemih se tega instituta ne poslužujejo veliko in odločitve praviloma sprejemajo znotraj regularnega sistema odločanja. Če pa je Pahor hotel reči, da se "institut referenduma" pri nas uporablja z veliko svobode, ima do neke mere celo prav, nima pa prav, da to svobodo krivi za svoje neuspehe. Ne vem, ali je primerno, da premier demokratične države tarna, da ustavno zagotovljene politične svoboščine ogrožajo uspešnost njegove vlade. Kaj potemtakem njegova vlada hoče doseči?

Pričakujemo lahko, da bo Pahorjev reformni zakon na referendumu padel. Toda to se ne bo zgodilo zato, ker je referendum pri nas "liberalen", ampak zato, ker njegova vlada nima podpore ljudstva. Referendum ne bo "krepil nezaupanja", temveč bo izraz že obstoječega nezaupanja velike večine volilnega telesa do Pahorjeve vlade. Nekaj tega nezaupanja je morda zasejala opozicija, ampak večino ga je proizvedel Pahor sam. Če bi prevzel odgovornost za to, bi morda imel več možnosti za uspeh na referendumu.

Potem ko je vedno znova izražal nezaupanje do ljudstva, Pahor zdaj stavi na to, da bo njegov zakon rešil "zdrav slovenski egoizem", da bodo ljudje glasovali zanj kot sebični posamezniki. Še enkrat torej odreka ljudstvu politično pamet - samo zato, ker ga politično ni prepričal. Ni mi do tega, da bi se zgražal nad egoizmom. V danem kontekstu pa si ne morem kaj, da si ne bi mislil, da Pahor vidi svoje preživetje v razpustitvi ljudstva kot kolektivne politične entitete v skupek egoističnih posameznikov. Pač konsekventni neoliberalizem. Na tem že vseskozi dela. Kaj, če ljudstvo, dovolj velik del ljudstva, prav tega noče?

In potem še kronski argument: če bo pokojninska reforma na referendumu padla, bodo "finančni trgi" "prav gotovo zelo hitro ter verjetno zelo radikalno" ocenili Slovenijo kot reformno nesposobno državo. "Prav tako je po njegovih besedah v pripravi tudi že interventni zakon, vprašanje je le, ali ga bo predlagala slovenska vlada ali evropske institucije." Naš suveren so torej "finančni trgi". Če bo ljudstvo glasovalo tako, kot jim ni po volji, bo njihovo vrhovno oblast reševal interventni zakon, ki ga bodo po možnosti "predlagale" "evropske institucije". Tako da se bo vedelo, kdo pri nas vlada. In tudi, da Pahor ni "lutka botrov levice".