"Imate pa pogum, spoštovani gospod poslanec (Andrej Vizjak, op.ur.), da se mi upate tako ostro naslavljati to vprašanje. Vi? Gospodarski minister prejšnje vlade? Vlade, ki je pustila plačno reformo! Vi boste mene spraševali zdaj o tem, kako bom kratkoročno reševal dolgove? V letu 2008/2007, ko je bilo čas za normalno dokapitalizacijo NLB brez tveganj..."

Borut Pahor ve, da je s političnimi nasprotniki težko.

***

Borut Pahor: "Potrebujemo drug drugega zdaj. Mi potrebujemo DeSUS in DeSUS mislim, da potrebuje nas, ker imamo približno enak pogled na to, kakšna naj bo Slovenija v prihodnje. Imamo različno stališče do pokojninske reforme. V redu. S tem se da preživeti. In pozivam kolega in prijatelja Karla Erjavca, da razume težave, s katerimi se soočamo vsi skupaj, in da je pripravljen prevzeti nase del svoje odgovornosti."

Karl Erjavec: "No, saj tudi ko sem bil v državnem zboru, ko so me razreševali, sva se naslavljala kot prijatelja, pa ne vem, ali je ravno tako izgledalo po tem, ko sem odstopil."

Karl Erjavec ve, da je s prijatelji še težje.

***

Nekdanji Erjavčev strankarski kolega in sedanji neodvisni poslanec Žnidaršič je kratko komentiral napovedan izstop DeSUS iz koalicije z besedami: "Prva pametna poteza Karla Erjavca." In ima prav. Res je vprašanje, ali ima in, če sploh, koliko ima Erjavec politične modrosti. Ima pa neverjeten talent za preživetje. Svoj model političnega preživetja programira na dolgi rok. Pravi čas in vnaprej instalira svoja čudežna orožja. Ne tako kot Hitler, ki je v zadnjem radijskem nagovoru 30. januarja 1945 sanjal ter demoraliziranim in obupanim Nemcem obetal, da bodo njegove "wunderwaffen", samoleteče bombe V1 in V2, dejansko demoralizirale vse bolj samozavestne Britance. Duša Trobec Bučan je dejansko dobro sprogramirano Erjavčevo čudežno orožje. DTB Wunderwaffe! Ne zato, ker bi bila tako čudežna, zmožna, sposobna, ampak ravno zato, ker ni. Vlogo, kakršno je odigrala, dokler je v ponedeljek Erjavec ni odstopil, je res lahko odigrala samo oseba z omejeno kompetentnostjo, verodostojnostjo in avtonomijo. Neverjetno! Celo zgodbo o tem, da so kriminalisti zapečatili pisarno Čepinove, s katero sta v konfliktu, si je preprosto izmislila. Zlagala se je tudi Pahorju, ko je rekla, da so ministrstvo obiskali preiskovalci iz NPU. In tudi zaradi inštalacije takšne ministrice Erjavca ne gre podcenjevati. Je že res, da mu vloga dvornega norčka dobro pristoji. A jo tudi zna izkoristiti in obrniti v svojo korist. Noben vrhovni politik ne premore toliko duhovitosti kot on. In ker zna to svojstvo zapakirati v populistični in demagoški paket, je uspešen. Tako uspešen, da ima edini zagotovljeno mesto v naslednji koaliciji. Kakšna koli že bo.

Zdaj novinarji in "analitiki" preračunavajo sestavo in možnost manjšinske vlade. Tega ne razumem popolnoma. Saj manjšinsko vlado smo imeli doslej! Pač glede na ključne odločitve in reforme. Če DeSUS odide iz koalicije, kot je najavil in potrdil Erjavec, se lahko zgodi, da bi se z novo konstelacijo (neodvisni poslanci + dogovor z manjšinci) koalicija bolj trdno približala minimalni večini, kot je to zdaj. No, šele po prvomajskih počitnicah se bo pokazalo, ali Erjavec v celoti obvladuje stranko ali se mu lahko po Žnidaršiču in Rezmanu še enkrat "zgodi ljudstvo". Nekatere dvoumne izjave poslancev DeSUS so to dale slutiti.

A Erjavec in DeSUS nista, kot sem že večkrat zapisal, edini in sploh ne ključni problem te koalicije. Problem je Pahor, ki mu manjka obojega; tako kompetence kot političnega talenta za vodenje koalicije in vlade. Že manko enega je na tako občutljivi funkciji preveč. To se je lepo videlo pri Ropu, ki je, to so mu v precejšnji meri priznavali, bil dovolj kompetenten, vsekakor veliko bolj ko za njim Janša in zdaj Pahor, a politično popolnoma netalentiran za vodenje vladne ekipe, koalicije in lastne stranke.

Pahor bi lahko bil v tej ali kateri drugi vladi dovolj sposoben in uspešen zunanji minister. Zna drsati po diplomatskem parketu, rad se rokuje, objema in poljublja. Z vsemi. Tako s političnimi prijatelji kot tudi z nasprotniki. A ta želja, da bi ga imeli vsi radi, ker ima on vse rad, je že skoraj patološka. Če imaš vse rad, nimaš dejansko nikogar. Ljubezen deliš zgolj zaradi sebe. In se tako zapletaš v absurde in paradokse. Kar se je lepo videlo tudi ob dogodku, ki ga je Erjavčev cirkus neupravičeno zasenčil. Namreč, v senci cirkuških atrakcij se je odigral skrajno resen problem s skrajno problematičnim iztekom. Namreč AUKN (Agencija za upravljanje kapitalskih naložb države) je prisilila Pošto Slovenije, Eles in Gen Slovenija, da namesto države dokapitalizirajo Novo kreditno banko Maribor. Torej, agencija, in ne upravni in nadzorni organi teh podjetij, odloča o težkih milijonih za NKB. Na kar se je upravičeno odzvala ministrica Radićeva z zahtevo po zamenjavi uprave agencije. A Pahor kot Pahor. Nezmožen odločanja, je v dobri veri podprl obe. A s tem postavil pred resno dilemo Radićevo. Ker je zavrnil njeno zahtevo po zamenjavi vodstva AUKN, ji je dejansko vzel avtoriteto in izkazal nezaupanje. Radićeva mora zdaj, če noče izpasti nedosledna in neverodostojna, odstopiti. Povsem lahko se zgodi, da ne bo Erjavec tisti, ki bi (bo) razbil koalicijo, ampak odnosi znotraj generične koalicijske trojice (SD, Zares, LDS).

V vsakem primeru je zdaj nastopil čas za radikalne posege v koalicijo, če meni, da je še vredno vztrajati do konca. Koalicije ne bo rešil Pahorjev patološki optimizem, ampak odločni rezi in rekonstrukcije. A tokrat je na potezi predvsem SD, ki molči in se spreneveda okrog svojega nesposobnega premierja. Če se hoče kar koli spremeniti, se mora najprej spremeniti v glavah akterjev SD. Če menijo, da Pahor ni prava oseba s pravimi kompetencami in metodami za premierja in vodenje koalicije, potem morajo to povedati, da lahko pride do ustreznih konsekvenc. Če pa menijo, da s Pahorjem ni nič narobe, sta na potezi Zares in LDS. Ne moreta se več sprenevedati in s prstom kazati na Pahorja in SD. Morata ugotoviti, da tako pač ne gre in da ne bo šlo. Tudi za ceno razpusta koalicije. Zares (Golobič) je sicer včeraj pozno popoldne predlagal racionalno potezo: vsi trije predsedniki naj zapustijo vlado in se preselijo v poslanske klopi. A da zadeva, čeprav je katastrofična, še ni resna, sta poskrbela Pahor, ki je pohitel z izjavo, da ostaja zvest svojim reformam, in Kresalova, ki pravi, da zdaj ni čas za metanje puške v koruzo. Khm, puške so že zdavnaj odvržene. Zdaj je čas, da pokažejo neko voljo in pripravljenost, tudi za ceno ozkega interesa. In umik je nujni, čeprav ne zadostni pogoj za radikalno rekonstrukcijo vlade. A tudi če pride do optimističnih razpletov, če se torej ugotovi, da v takšni konstelaciji koalicija in vlada ne moreta več delovati in dosegati zastavljenih ciljev, nismo blizu rešitve. Namreč, ta čas bodo težko našli nekoga, ki je kompetenten, ambiciozen in seriozen, pa bi bil vseeno pripravljen prevzeti krmilo potapljajoče se ladje, s katere že bežijo glodalci.

No, če pride do razpusta vlade, blokade potrjevanja potencialnega novega mandatarja, bo res veselje spremljati nadaljnje delo parlamenta. Poslanci bi si morali skrajšati mandat. Se samoukiniti. To bo zabavno opazovati. Prava naslada. To bo poplačilo in uteha, za vse, kar je politika državljanom hudega storila.