Zato je treba bojkot izdelka "malo delo", ki ga je na trg nameravalo poslati podjetje po imenu "slovenska vlada" in ki se je tako očitno in neizpodbitno zgodil v nedeljo, jemati zelo resno. Celo Borutu Pahorju je, kot kaže, končno prišlo iz riti v glavo, da ima vztrajno kolektivno zavračanje predlaganih reform več zveze z njim kot s čim drugim. Trgovski znamki s ponesrečenim imenom "koalicijski trojček" kupci v Sloveniji pač ne zaupajo več in si želijo… no, v resnici še sami ne vedo, kaj si želijo, a dejstvo je, da izdelkov, označenih z logom "SD-LDS-Zares", ne bodo več kupovali.

Seveda se je vsega tega najbolj razveselil njihov edini resni konkurent na našem majhnem političnem trgu, SDS, ki ima baje v skladišču že pripravljeno kolekcijo za naslednjo sezono, s katero namerava osvojiti vsaj petdesetodstotni delež na trgu. Esdeesovci so prepričani, da lačni in sestradani ter neštetokrat prevarani in oškodovani slovenski kupci na njihove izdelke že komaj čakajo, saj dobro vedo, da jim na poti do sreče, blagostanja, sto tisoč novih delovnih mest, urejene pravne in socialne države, enakopravnosti in vsega drugega, kar jim lačno srce poželi, manjka samo še Janez Janša.

A težava, ki je taisti Janez Janša tako zelo ne želi videti, da se od zadovoljstva zadnje čase v javnosti celo smehlja, je, da se bodo ljudje tudi na prihodnjih parlamentarnih volitvah v resnici odločali med "študentskim" in "malim" delom, torej med dvema ponesrečenima produktoma plenilske korporacije, ki sliši na ime "slovenska politika".

In če Janša že tako zelo slavi svojo zmago na minulem referendumu, naj hkrati vendarle občasno pomisli tudi na to, da so se ljudje na njem med negotovimi in necelovitimi spremembami, ki naj bi jih prineslo malo delo, in trenutnim stanjem na trgu študentskega dela, ki je nedvomno družbeno škodljivo in s katerim ni v resnici prav nihče zadovoljen, odločili za slednjo možnost. In to z visoko, skoraj plebiscitarno podporo.

V tem smislu je nujno dojeti, da je bil bojkot malega dela v resnici bojkot trenutnega stanja v slovenski politiki in ne zgolj določene politične opcije. Pravzaprav je šlo za manifest vsesplošnega občutka, da smo se po dvajsetih letih demokracije znašli v sramotnem položaju, ko imamo volilno pravico, ne pa tudi dejanske možnosti izbire.

Ljudje so tako vse bolj prepričani, da nam že dvajset let vlada ena in ista partijsko enotna elita, poleg tega pa vse bolj verjamejo tudi v to, da se zakoni pri nas pišejo po meri privilegiranih družbenih slojev, da so med vrsticami polni zlobiranih zasebnih interesov in da posledično živimo v zakonsko opredeljeni neenakopravnosti in nedemokratičnosti (na takšno politično sceno bi se, če smo pošteni, lahko neomadeževana vrnila tako Srečko Prijatelj kot Zoran Thaler).

Dvajset odstotkov zapriseženih esdeesovih volilcev sicer vidi rešitev vseh nakopičenih težav v tem, da vodenje shiranega gospodarstva prevzame proslavljeni ekonomski čarodej Andrej Vizjak, da za "neodvisno" sodstvo spet poskrbi kakšen "neodvisni" malteški vitez ter da nas nazaj na steze evropske slave popeljejo raznorazni mateji, bručani, simonitiji in rupli. Tudi prav, a za razliko od njih, ter morda še družinskih članov in najboljših prijateljev poslancev levih strank, ostaja večina ostalih prebivalcev Slovenije brez najmanjše ideje o tem, kdo bi nam lahko v teh težkih časih priskočil na pomoč.

Na levi novih obrazov, ki bi nam vsaj začasno vlivali upanje v boljše čase, sploh ni (večni as v rokavu sicer za mnoge ostaja Janez Potočnik, a najbrž le zato, ker o njem še nič ne vedo), na desni tisti redki hvalevredni (Gregor Virant, Žiga Turk) ne želijo stopiti v ospredje.

Bližajoča se napovedana referenduma o pokojninski reformi in omejevanju sosedske pomoči bosta brez dvoma le "šamaranje mrtvog magarca", duhamorna zabava na vladin račun, ki nas bo stala, reci in piši, osem milijonov evrov, vprašanje pa bo tudi po teh referendumih še naprej ostalo enako: Kaj potem, ko vse zbojkotiramo?

Bo Borut Pahor za kazen nehal hoditi v fitnes? Bo iz še vedno neznanega razloga užaljeni Matej Lahovnik ustanovil še eno novo staro stranko in vanjo povabil Gregorja Golobiča? Bo stranko končno našel Radovan Žerjav? Bo Milan Kučan nehal iz teme strašiti novinarje Reporterja? Bo Rado Pezdir z ulice pomotoma zavil v parlament? Bo Zmago Jelinčič spoznal, da je Ladislav Troha njegov idealni naslednik? Bo Katarina Kresal končno dojela, da jo je Miro Senica interpeliral večkrat kot Jože Tanko in da njegovih interpelacij ni preživela? Bo Ljudmila Novak slišala za dvajseto stoletje? Bo Karel Erjavec še naprej smešen samemu sebi? Bo Janez Janša ostal Janez Janša?

Če do jeseni prihodnje leto ne najdemo odgovorov na ta pereča politična vprašanja, nam žal ne bo preostalo drugega, kot da si bo ena polovica volilcev naročila laško, druga pa union in da bomo nato še nadaljnja štiri leta spet vsi v en glas besno psovali tajkune z Boškom Šrotom na čelu.

In popolnoma vseeno bo, kdo bo takrat v tej zgodbi Boško Šrot.