"Jaz sem pomemben samo toliko, kolikor sem pač bil na TV in v časopisih. To je edino, kar je pomembno. Seveda. Kot vsi novinarji moje generacije sem tudi jaz pazil, kako govorim, ampak sem vedno skušal pri vsaki zadevi maksimalno. Vedno sem poskušal povedati več. Ne povedati manj. To je vse, kar o sebi kot novinarju lahko rečem."

Jurij Gustinčič, velikan slovenskega žurnalizma, o svoji karieri

***


Sigmund Freud, ena največjih ikon prve polovice dvajsetega stoletja, je nekoč zapisal, da je njegovo življenje pomembno samo v odnosu do psihoanalize. Skromno za velikana, ki je hkrati svojo stvaritev (psihoanalizo) neskromno, a upravičeno postavil ob bok Koperniku in Darwinu. Vsi trije so po Freudu v temelju omajali samozazrto podobo človeka v stvarstvu. Kopernik je pokazal, da človekov dom, Zemlja, ni središče in ključni smisel vesolja. Darwin je pokazal, da človek tudi v svojem domu ni kralj, da sta, nasproti kreacijskemu učenju, njegov izvor in njegova narava še kako živalska. In Freud je zadal še zadnji udarec, rekoč, da dognanja psihoanalize pokažejo in dokažejo, da njegovo veličanstvo človek ni gospodar niti v lastni glavi; da ga vodi in usmerja nezavedna motivacija. In skoraj z enakimi besedami je svojo (ne)pomembnost - prepričan sem, da te Freudove misli ni poznal - izrazil tudi Jurij Gustinčič. Da, resnični velikani dajo na ogled zgolj svoje stvaritve, svoj opus, pritlikavci predvsem svojo napihnjeno, skonstruirano javno podobo.

Jurij Gustinčič je živel večji del dvajsetega stoletja in skupaj z nami krepko zajezdil v enaindvajseto. Živel in spremljal je velike, burne dogodke, ki so zaznamovali novejšo zgodovino. No, živeli in spremljali so jih mnogi. Redki tako prodorno, duhovito, provokativno kot Jurij. In nič ne kaže, da bo odnehal ta večni mladenič, ki mu pri devetdesetih letih življenja in sedemdesetih letih profesionalne kariere novinarja zgolj telo nekoliko zaostaja za iskrivo mislijo. Je kot nekakšna žurnalistična prispodoba Wildovega Doriana Graya. Podoba se stara, duh ostaja mlad. A hkrati se z leti in dekadami nalagajo izkušnje, ki ga branijo pred prehitrim in preveč enostavnim sklepanjem. Tak je, odkar se ga spomnim. Bil je edini domači novinar, ki sem ga v mladosti in tudi že v otroštvu cenil. Interes za politiko in javna vprašanja mi je bil tako rekoč položen v zibko. A na takrat specifičen način. Kot otrok sem s svojim zelo starim očetom, ki je bil sopotnik celega dvajsetega stoletja, poslušal slovenska poročila na radiu Glas Amerike, kasneje gledal Zeit im Bild na avstrijski televiziji. In v eri črno-bele televizije se mi je zdelo, da je bil edini domači novinar, ki je prilival barve, Jurij Gustinčič. Tako po vsebini kot tudi po nastopih. Njegovi nastopi, s specifičnim pojočim naglasom, so me impresionirali. Ko so otroci prozahodnih staršev sanjali, da bodo astronavti, "partijski" otroci pa, da bodo kozmonavti, sem sam sanjal, da bom nekoč izvrsten žurnalist, pravzaprav Jurij Gustinčič. Druge otroke sem takrat zabaval z imitacijo Gustinčičevih televizijskih raportov z East Riverja. No, ko sem odrastel, žal nisem postal Jurij Gustinčič, ga pa osebno poznam. In to mi je v čast in uteho.

Tisto, kar še danes navdušuje v njegovih rednih kolumnah za Mladino in komentarjih za javno televizijo, je enkratna zmes preudarnosti in provokativnosti, ciničnosti, a ne poniglavosti. Poleg izjemnega znanja in spomina, seveda. Gustinčič je zadnji enciklopedist med žurnalisti. Ne potrebuje Googla, ker ima izjemen arhiv v malih sivih celicah. In vedno znova preseneča. Zadnje presenečenje sem doživel v ponedeljek na slavnostni matineji v Kinodvoru, ko so predpremierno prikazali odličen dokumentarec o njegovi življenjski in profesionalni poti. Malo sva pokvantala čez rumeni žurnalizem v sivih časih in sem rekel, kako nedostojna je obravnava zdravstvenega zapleta predsednika republike. Če so mediji sporočili, da je v tujini opravil zdravstveni poseg in pojasnili, da ga je sam plačal, bi morala slediti samo še pika. Ni kaj dodati, sem se pridušal. A me je Jurij popravil, češ, saj narobe je že to, da se sploh mora omenjati, da je plačal. In sploh, da pride do tega, da se prodaja kot čednost in alibi, da si predsednik republike sam plača nadstandardno zdravljenje. In če dobro premislim, je imel prav. Mediji so, kot ob mnogih drugih stvareh, tudi tokrat vse pomešali. Vsem javnim osebnostim, še zlasti politikom, je treba gledati pod prste, ko gre za možne zlorabe položaja. Ni problem, da imajo poslanci, še posebej evropski, za slehernika, ki se prebija iz meseca v mesec, sanjske plače. Problem je, če privilegiran položaj zlorabljajo. Če kani poslanec zato, ker bo uveljavljal neki parcialni, netransparentni interes, dobiti vrečo lobističnega denarja. A drugo je problematiziranje opremljanja družbene in politične vloge nosilca z bonitetami, ki sledijo iz neposredne izvolitve ali posrednega mandata. Pristajanje na ultimativni egalitarizem je znak nizke samozavesti. Če meni predsednik vlade, da je znak kvalitete in čednosti, da sam plačuje kavo, medtem ko se neracionalno in neodgovorno razmetavajo milijoni davkoplačevalskega denarja, je v zmoti ali pa zavestno igra na demagoški populizem.

Največ nesmislov je prav okrog lika in vloge predsednika republike, ki je neposredno izvoljen protokolarni šef države. Zdi se, da smo druga stran hrvaškega pretiravanja v času Tuđmana. Če so takrat pretiravali z razkošjem in bliščem osebnosti ter okolja predsednika revne države, se v Sloveniji pretirava s pretirano skromnostjo. Oboje, tako pretirana skromnost kot pretirano razkošje sta zgolj dve podobi istega problema - premajhne samozavesti nezrelih nacij. Mar je lahko problem, če predsednik republike na predlog strokovnega konzilija odide na zdravstveni poseg (na svoje stroške ali državne stroške) v tujino? Bi bil boljši predsednik, če bi se doma postavil v čakalno vrsto? Če bi angleški kraljici sporočil, da jo bo malo kasneje sprejel, ker še čaka pri zobarju, ali da bo slavnostno akademijo malo zamudil, ker se je ujel v kolono na avtocesti? Tokrat je menda ključni problem nezaupanje v lastni zdravstveni sistem. Ko je (takrat še premier) Drnovšek opravil poseg na ledvici doma, v Kliničnem centru, pa so se nekateri budni novinarji spraševali, ali je bil na čakalni listi ali jo je preskočil. Zanimivo pa je, da ko je šla zdravstvena ministrica v prvi Demosovi vladi, ki je bila resorno odgovorna za stanje zdravstva v državi, na rutinski zdravstveni poseg v tujino, ti isti dušebrižniki niso kričali čez elitizem.

Sicer pa ima slovenska nizka samozavest, samozavest nacije, tudi že monumentalni spomenik. Pred leti so s tihim soglasjem vseh političnih akterjev kupili drago protokolarno letalo falcon. Ko so ga začeli mediji in tudi opozicija, ki je pred tem soglašala, problematizirati, so se v vladnem kabinetu najprej nespretno opravičevali, da bo služilo prevozu ranjencev iz misij na tujih bojiščih (!?), kasneje so ga oddajali, zdaj pa že nekaj časa neizkoriščeno počiva v hangarju. Predstavniki države pa potujejo z rednimi linijami ali najetimi letali po svetu. Kaj hočemo. Z nizkocenovnim EasyJetom lahko predsednik republike vrne obisk le angleški kraljici, predsednik vlade pa Cameronu. No, predsednik vlade, ki je v izkazano dobri kondiciji, lahko v Zagreb h Kosorjevi tudi prikolesari ali celo priteče. Vse ostalo je dražje.