Članek poroča, da je več poslovnežev in vodilnih politikov, med njimi kar nekaj ministrov bivše vlade, priznalo, da so izrabili svoj položaj v vladajoči stranki za osebno okoriščanje. Med obtoženimi in preiskovanimi so bivši minister za stanovanjsko politiko Ahmed Al Magrabi, konfident Mubarakovega sina Gamala; bivši minister za turizem Zoheir Garana; nekdanji minister za kmetijstvo Amin Abaza; nekdanji finančni minister Jusef Butros Gali; nekdanja premierja Ahmed Nazif in Atef Ebeid; bivši minister za trgovino in industrijo Rašid Mohamed Rašid; nekdanji minister za nafto Sameh Fahmi; bivši minister za informacije Anas El Fiki; bivši predsednik nacionalnega radia in televizije Osama El Šejk; Ahmed Ez, organizacijski sekretar vladajoče stranke in desna roka Gamala Mubaraka; poslovni tajkun Jasin Mansur, ki se je ukvarjal z nepremičninskimi posli in bil predstavnik več ameriških firm v Egiptu; poslovnež, strankarski prvak in vodja parlamentarnega odbora za industrijo Mohamed Abdul-Enein; svak Mubarakovega mlajšega sina Alae; Gamalov tast; svak Mubaraka starejšega; tajkun Husein Salem, za katerega se domneva, da je bil fasada za Hosnijeve posle, ter še nekaj poslovnežev.

Vseh teh imen si ne bo verjetno nihče zapomnil in za neprizadete niti niso najpomembnejša. Pomembno je, da imamo na spisku večji del vlade, vodilne poslovneže, medijskega mogotca in predsednikovo razširjeno družino. Če so samo trije med njimi, Ez, Al Magrabi in Garana, pripravljeni plačati 4 milijarde funtov (približno 670 milijonov dolarjev) za umik obtožnice, si lahko ustvarimo vtis, za kako velike posle je šlo. Sklep, ki se ponuja, je, da imamo opraviti s korupcijo velikanskega obsega.

Ampak če je korupcija tako velika, je to sploh še korupcija? Odgovor je odvisen od tega, kako razumemo korupcijo. Klasični pojem korupcije nam tu ne pomaga prav veliko. Po tem pojmovanju je korupcija označevala razjedo politične vrline in zanemarjanje ali opustitev javnega dobra na račun zasebne koristi. Ta pojem nam še vedno lahko da kakšno koordinato za razmišljanje, je pa zastarel. Danes se s korupcijo običajno označuje zlorabo javnega položaja za zasebno korist ali nagovarjanje k taki zlorabi. Tako opredeljeno korupcijo včasih preganjajo nacionalni organi pregona, včasih pa služi mednarodnim organizacijam, kakršni sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, za discipliniranje tistih prejemnikov "razvojne pomoči" v revnem delu sveta, ki nam niso pogodu.

Tudi ta pristop h korupciji ni najbolj produktiven, ko gre za opisovanje stanja v arabskem svetu, ki ga pretresajo ljudske vstaje in protesti. Svetovna banka je v poročilu za leto 2010, denimo, hvalila tunizijsko vlado za uspešen boj proti korupciji. Zdaj nova vlada preiskuje Ben Alijevo družino in vlado zaradi - korupcije. Ampak v opisanem egipčanskem primeru je nezadostnost ali zgrešenost tovrstnega govorjenja o korupciji še očitnejša. Če bi bil sistem zlorabljan v takšnem obsegu, v kakršnem se kaže korupcija v Egiptu, ne bi mogel delovati. V resnici je tako deloval. To ne pomeni, da je korupcija zato nekaj, kar je treba sprejeti, nekaj, česar ni treba obsojati in preganjati. To pomeni le, da o korupciji ne moremo govoriti kot o zlorabi sistema. In če obsojamo korupcijo, moramo obsojati ta sistem.

Kaj je značilno za ta sistem? Značilno je najprej, da sta politična in poslovna moč tesno povezani. Njun skupni jezik je denar. Politična moč prinaša poslovne koristi, poslovna moč odpira vrata v politiko. Vrata med politiko in biznisom niso nikdar zaprta. Strankarski funkcionar Ez si je zgradil gradbeniški imperij. Mansurju so politične zveze omogočale pobiranje smetane z velikih zunanjetrgovinskih poslov. Minister za kmetijstvo je trgoval z zemljišči. Kompanjon Hosnija Mubaraka Salem je imel monopol nad prodajo egipčanskega zemeljskega plina Izraelu. Turistične rente so pobirali politično povezani. In tako naprej.

Za ta sistem je nadalje značilno, da poslovno-politične naveze služijo za dostop do javne lastnine, javnih dobrin in nacionalnega bogastva ter za prisvajanje tega bogastva in dobrin. Program je privatizacija. Privatizacija je gonilni motor tega sistema. Veliko omenjenih uglednih gospodov je prodajalo ali kupovalo javna zemljišča. Minister za kmetijstvo je, denimo, Abul-Eneinu za 5 milijonov in pol prodal zemljo, vredno 11 milijard. Isti minister je tajkunu Amru Mansiju ne le poceni prodal zemljišča na Sinaju, marveč mu je tudi dovolil to zemljo drago prodajati tujcem, čeprav zakon to prepoveduje. Zakon je prav tako javna dobrina, kot javno zemljišče. Tu sta bila privatizirana oba. Podobno so bili privatizirani deli javnega šolstva in zdravstva, kar je ostalo, pa je bilo prepuščeno propadanju. Za popravilo vdrte strehe nad avlo kairske univerze leta in leta ni bilo sredstev. Privatni razvojni projekti so imeli na voljo javno infrastrukturo - ceste, vodovod, električne napeljave, kanalizacijo -, medtem ko je bila ta infrastruktura tam, kjer je bila nezanimiva za privatno okoriščanje, zanemarjana. Z vsako tako privatizacijo so bili družba, javnost, ljudstvo razlaščeni in revnejši. Privatizacija se ni ustavila pri tem. S pomočjo mednarodnih institucij in programov - denimo tistih za razvijanje majhnih podjetij s pomočjo mikrokreditov - je posegla tudi po kulturnem in socialnem kapitalu egipčanskega ljudstva. Pod diktaturo ene stranke in gigantskega represivnega aparata se je vzpostavljal totalitarizem svobodnega trga.

Ta sistem po navadi imenujemo neoliberalizem. Pri nas ga zagovarjajo in uveljavljajo vse etablirane politične sile.