Berači beračijo, tatovi kradejo, kurbe se kurbajo. Pevec poje moritat.
Brechtov prolog v aktualno Slovenijo
***
Podmladek zunajparlamentarne NSi Mlada Slovenija je na svoji spletni strani zapisal, da gre za upodobitev človeka, ki je pustil velik krvni madež nad slovensko polpreteklo zgodovino, gre za vojnega zločinca. Po njihovem mnenju takšna dejanja Slovenijo postavljajo v slabo luč tudi v tujini in dodajajo, da bi si Slovenci na spominskem kovancu, ki izide enkrat na leto, bolj zaslužili motive slovenske osamosvojitve. Kot piše Večer, tako meni tudi predsednik SDS Janez Janša, ki denarno obeležje razume kot provokacijo ob 20-letnici samostojne države.
Dnevnik, 25. marca 2011
***
Ne maram diagnoz a la "vse je narobe, nič ni prav"… So (še) bolj nevarne kot naivno, nekritično oziroma premalo kritično dojemanje stvarnosti. Namreč, če je vse narobe, potem ni pravzaprav nič posebno narobe. Vse, tudi vse bizarnosti, perverznosti, zlorabe, lumparije, kriminal itd. so potemtakem sestavni in sprejemljivi del normalnega življenja.
Če je Slovenija dolgo časa veljala kot zgled dežele relativno hitre in brezkonfliktne demokratične preobrazbe - no ja, ob številnih lepotnih napakah sicer, a nihče ni popoln - se sedaj spreminja v deželo hude patologije, avtoagresivnosti, avtodestruktivnosti. Je udejanjanje avtostereotipa, je realizacija lastne karikirane podobe. Težko je reči, kako daleč je vse skupaj zlezlo in koliko še lahko zdrsi, a škoda je neizmerna in nepopravljiva. Vzdušje, ki je zavladalo v Sloveniji, preprosto ni zdravo. Javnost si organizira užitek ob spremljanju najbolj tragičnih dogodkov. Od bizarnih pasjih zgodb do tragičnih detomorov. Zdi se, kot da ljudje iščejo nadomestne zadovoljitve ob umanjkanju pravih odgovorov na prava javna vprašanja. Dvajset let po osamosvojitvi je slabše, kot je bilo kadar koli prej. Pejsaž, ki razkriva politično Slovenijo, je kot Brechtov Soho, poln mafijcev, tajkunov, kurb, lopovov in drugih odličnikov, ki vladajo deželi.
Za tedenskega kolumnista se zvrsti preveč tem, da bi lahko vse relevantne pokril. Vsekakor je Thalerjevo dejanje in še bolj kasnejše duhovičenje klofuta pravni državi in zato vredno pozornosti. No, hvala bogu, včasih pravna država klofute tudi vrne. Denimo mlademu Juriju in ljudskemu Žerjavu, ki sta se pridušala o ponujenih podkupninah v parlamentu. Pa nista bila pospremljena z aplavzom zaradi pokončne drže, ampak z resnim opominom, da sta pasivno podpirala poskuse korupcije, ker je nista naznanila. In prav je tako.
A slovenske države ne najeda samo neobrzdana pogoltnost političnih akterjev, ampak tudi instrumentaliziranje zgodovine za dnevnopolitične potrebe. Janez Janša je v tej disciplini nesporni prvak. Težkokategornik. Prireja, falsificira, se zlaže, prisvaja, sprevrže. Kar je pač treba in kolikor je treba. V nedavnem pogovoru za MMC, ki mimogrede ni samo primer novinarske nestrokovnosti, ampak tudi nedostojnosti, je na vprašanje o lastni neavtentičnosti še enkrat več s prstom pokazal na Kučana. Češ, meni se nenehno gleda pod prste, Kučan pa je krilatico "danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan", menda prepisal oziroma pobral od legendarnega ljubljanskega župana Hribarja. V redu, to je že večkrat izrekel, a nikoli ni pokazal, kje se da to preveriti. Celo na direktne provokacije ne odgovarja. Možno je sicer, da zanosni govornik kje kaj hote ali nehote pobere in si prisvoji kakšno splošno krilatico. A pri Janševem "svetilniku" je drugače. Ne gre zgolj za stavek, krilatico, misel, ki se je porodila v eni glavi in bila ponovljena z drugimi usti. Gre za veliko več. Poglejmo enkrat bolj natančno, da ne bo nenehnega sprenevedanja in izmikanja ali krivičnega podtikanja.
Blair pa je leta 1997 na konferenci laburistične stranke v Brightonu neoriginalno prepisal, "da ne bomo nič manj kot vzorna država 21. stoletja, svetilnik sveta".
Janša je leta 2006 ugotavljal, da si "danes lahko bolj kot kadar koli prej zastavimo velike cilje za prihodnost".
Blair pa je leta 1997 zgolj nenatančno prepisal: "Danes želim zastaviti ambiciozen cilj za to državo."
Janša je leta 2006 vizionarsko napovedal: "Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju. Tudi če se je v preteklosti ponekod skrilo še tako globoko."
Blair pa leta 1997 le povzel: "To pomeni poseči globoko v bogastvo britanskega značaja."
Janša je leta 2006 pomenljivo poudaril: "Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest."
Blair se leta 1997 ni spomnil česa boljšega: "Stare britanske vrednote, a nova britanska samozavest."
Janša je zato leta 2006 prepričan: "Lahko ustvarimo najboljše okolje za izpolnjeno življenje. Najboljše okolje za varno in zdravo odraščanje naših otrok. Najboljše mesto za srečo."
Blair pa je leta 1997 spregledal najboljše mesto za srečo in ponovil zgolj, da lahko tudi oni ustvarijo: "Najboljše mesto za življenje. Najboljše mesto za odraščanje otrok, najboljše mesto za izpopolnjeno življenje, najboljše mesto za staranje."
In tako je Janša prišel leta 2006 do slovitega stavka, vrednega Večerovega Boba leta: "Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši."
In Blair leta 1997? Čeprav je imel devet let prednosti, je zgolj ponovil: "Nikoli ne bomo največji. Verjetno nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši."
Torej, podrobna analiza obeh besedil nesporno omaje očitek o plagiatu. Kajne?
Zato laži, manipulacije, prirejanja, falsifikacije govorov, zgodovine in dokumentov niso resen problem. Problem je problematizacija tistega, kar je bilo zgodnjemu Janši najsvetejše - NOB. Da se bo ob izdaji jubilejnega evrokovanca Franca Rozmana Staneta oglasil podmladek tistih, ki so skupaj z nacizmom vojno izgubili, je bilo pričakovati. Jasno je bilo, da stvari težje dojema tisti severovzhodni JJ, ki mu je novejša politična zgodovina namenila vlogo parlamentarnega norčka. A da se je ob evrsko upodobitev enega najbolj neomadežavanih voditeljev upora in utemeljitelja slovenske partizanske vojske (umrlega leta 1944!) spotaknil grosupeljski JJ, nekdanji zavezanec idolatrije NOB in slovenskega vojaštva, ni bilo pričakovati. Zato ni čudno, da je zadnje tedne čutiti nelagodnost pri tistih, ki so mu še nedolgo nazaj nekritično sledili. V zasebnih pogovorih prvič izrekajo hude kvalifikacije, ki bolj spadajo v klinični kot politični besednjak. In nekaj malega sramežljivo in cenzurirano celo javno povedo.
A morda je vse skupaj le trenutni nesporazum. JJ je še enkrat več pokazal, da je zadnji Titov vnuk. Ne priznava države in njenega sodnega sistema. Ne prevzema uradnih pozivov in odločb. Ne poravnava obveznosti iz pravnomočnih sodb. Zato mu grozi rubež. Izvršbo nad njegovo plačo sta namreč predlagala informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar (zaradi dveh neplačanih glob) in direktor Ninamedie Nikola Damjanić. Če bo JJ ponovno izvoljen, se nam obetajo velike finančne olajšave in razbremenitve. Kdor se ne strinja s terjatvami, odločbami ali razsodbami ali je doma s kmetov, bo oproščen vseh obveznosti. Volimo JJ!
