"Kako propala firma!?" sprašujejo šokirani prijatelji nesrečnega Ferida Čengića in preprosto ne morejo verjeti, da tudi evropska podjetja propadajo, da tudi tam delavce odpuščajo in da lahko tudi tam, na tem urejenem zahodu, delavske plače "pojede maca". Panika je zato zajela Feridovo rojstno vas in ljudje so na smrt prestrašeni, saj je to konec sveta, kot ga poznajo. Če niti tam gori ni zakona, reda in pravice, potem jih ni več nikjer, si mislijo in jasno jim je, da prihajajo, oprostite izrazu, "jebena vremena".

Najstarejši prebivalci te bosanske vasice ob reki Uni se namreč brez težav spomnijo nemških okupatorjev in ustaških klavcev, informbiroja, poplav in potresov, jedrskih katastrof, novodobnih četnikov, spopadov med Fikretom in Alijo, spomnijo se Daytona, spomnijo se celo časov, ko je Bosna imela vlado, vsega se spomnijo. Ne spomnijo pa se, da bi kdaj v Evropi vladalo prav takšno brezvladje kot na Balkanu.

"Nije ni Europa što je nekad bila," ugotavljajo tako razočarani vaščani na kriznih sestankih v lokalni gostilni in se zaskrbljeni sprašujejo, kaj to pomeni. Nekateri najbolj črnogledi napovedujejo konec sveta že za prihodnji teden, s pojasnilom, da tako na tem svetu biti ne more. Vedo ti vaški modreci dobro, kaj temu svetu pomeni Evropa, in manj modrim zato z vso resnostjo dopovedujejo, češ, če Evropa ni, kar bi morala biti, je s svetom nekaj zelo narobe.

"Jebeš Zemlju koja Europe nema!" se nato iz kota gostilne po svoji stari navadi zadere pijani provokator Mensur, njegovi trezni sovaščani pa zavijajo z očmi in se zgražajo nad tem, da se ta norec, ki mu je rakija skisala možgane, ne zaveda resnosti situacije.

Doma Ferid večino časa molči in tudi njegova Alma molči, ker v resnici ne ve, kaj naj si misli. Slišala je ona veliko zgodbic o ljudeh, ki so v Švici in v Avstriji ves denar do zadnjega evra zakockali, zapili ali pa zapravili za druge ženske, potem pa se skesani vračali domov in svojim ženam prodajali bučke. Elviri je mož nekoč pravil, da mu je denar odnesla inflacija. In to na Švedskem! A njen Ferid ni tak kot Elvirin Zaim in zato Alma ne ve, kaj naj si misli. In zato molči.

Ne more pa molčati njena mati, Feridova tašča Mediha, ki po cele dneve hodi za svojim "nesposobnim" zetom po hiši in na ves glas našteva vseh sedem grešnikov, ki so v zgodovini njene širše družine podlegli raznoraznim skušnjavam in zapravili družinsko premoženje. Adis, Miralem, Hamza, Bekir, Ramiz in Nermin, našteva njihova prekleta imena Mediha "od jutra do sutra", in o vsakem zna, in tudi hoče, povedati žalostno zgodbo. Še posebej njen glas zadovoljno zazveni, ko ponavlja svojo tisočkrat ponovljeno modrost, da "nije bog Europu stvorio da bi pošten svijet pošteno zaradio, već da bi se fukara imala odakle vratit kuči".

Zato se Ferid pred molčečo ženo in govorečo taščo zateka v gostilno in tam razpravlja o koncu sveta. Ljudje ga iz dneva v dan prosijo, naj jim pripoveduje o tem, kako so ga v Evropi vrgli na cesto in kako so ga praznih žepov poslali domov. Upajo ti ubogi reveži, da bo nekega dne Ferid spremenil svojo zgodbo in jih potolažil z novim koncem, po katerem bi vsi lopovi končali v zaporu, Ferid z denarjem na računu, vaščani pa v en glas zatulili: "Ima u toj Europi boga!"

A namesto tega vsak dan družno ugotavljajo, da v Evropi ni boga, tako kot ga ni v Bosni, in modreci modro v imenu vseh zaključujejo, da tudi tam malemu človeku kraljujejo mali bogovi, ki jim je vse dovoljeno. "Sve je tamo isto ko i ovde," ponavljajo drug za drugim in čeprav ne vedo, kaj bi s temi besedami, se jim pri izgovarjavi trudijo dati apokaliptičen prizvok, kakršnega si po njihovem mnenju nedvomno zaslužijo.

Ne vedo pač oni, tam v svoji odročni vasici, kam vse to pelje, in tisti vraževerni se potihem sprašujejo, ali ni morda vse to povezano s potresom na Japonskem, z vojno v Libiji in Kučanovim poročilom, drugi spet vidijo v tem zaroto Evrope proti Bosni, v katero so vpleteni Cia, angleška kraljica in Hillary Clinton, tretji pa omenjajo neki asteroid, magnetno polje in Naso, ki ve več, kot pa je pripravljena priznati.

Le Feridov sin Mirso sedi vsak večer ob reki in premišljuje, kako bi maščeval očetovo čast. Skoraj je že porezal gume na nekem golfu s slovensko registracijo, pa se je spomnil, da je to golf Vahidovega strica, nogometaša iz Maribora. Hotel je krasti Fructalove sokove iz trgovine, pa mu je zadnji trenutek Anel pojasnil, da bo s tem škodoval samo lastnici trgovine, svoji sestrični Leli. Za zdaj je tako odstranil le mali leseni kozolec, spominek, ki ga je Ferid nekoč iz Slovenije poslal Almi, in ga skril v klet.

Ampak ima on svoj veliki plan. Šel bo on nekoč, takoj ko napolni osemnajst let bo šel, v to Slovenijo in bo tam odprl svojo firmo, veliko firmo, največjo, in bo zaposlil tisoče in tisoče Slovencev. In potem nikogar ne bo plačal. Niti evra jim ne bo dal. To je to. Bodo že videli ti Evropejci, kako je to, ko te vržejo na cesto in praznih rok pošljejo domov.

"Zapamtit ćete vi Mirsada Č.," ponavlja sam pri sebi jezni mali Mirso, medtem ko tako kot vsak večer tudi nocoj pomaga obupanemu opitemu očetu Feridu na poti iz gostilne.