Če bi bil epicenter japonskega potresa bližje obali ali če bi bil še nekoliko močnejši, bi kot v najmračnejših apokaliptičnih opisih, kot na Dürerjevih risbah ali na japonskih lesorezih iz 17. stoletja, ki prikazujejo cunami, uničil tudi tisto, kar zdaj še živi in stoji, predvsem pa gotovo vsaj eno izmed jedrskih elektrarn. To pa bi - kakšna strašna ironija - državo, ki najbolj ve, kakšne so posledice jedrske eksplozije, s katero so jo nekoč kaznovali, spremenila v kontaminirano, mrtvo, neobljudeno ledino, kjer bi čez desetletja, kot v Černobilu, zasledili samotarske volkove.

Ob tolikih naravnih katastrofah našega časa in ob tolikih fikcijskih ali dokumentarnih opisih propadov v bližnji ali daljni preteklosti bi se pred našimi očmi odigrala še hujša tragedija, kot jo spremljamo zdaj, še bolj usodna za Japonce in ves svet. Svet bi lahko enostavno ostal brez enega svojega dela.

Ta moja predstava, tako živa, ni bila v ničemer panična ali paranoična, bila je živa podoba zelo možnega scenarija, ki pa bi v temelju zamajal naše dojemanje sveta kot vsaj v geografskem smislu nespremenljivega.

Na neki način je skrajno nenavadno, kako strastni verniki v prihodnost smo, kako ob vsem vedenju o uničevanju ljudi in planeta, zaradi katerega se malodušje in obup epidemično širita, vsi vsako jutro, ko se zbudimo, vstanemo v svet, za katerega smo prepričani, da je še vedno vsaj tak kot sinoči, in da bo tak ne le do jutri, ampak vsaj za neko obdobje, ki je še v obsegu zmožnosti naših predstav o času: vsaj za otroke, vnuke in pravnuke smo še zmožni resnično, intimno občutiti skrb, potem se ta postopoma potopi v meglenem oblaku oddaljenosti. Vsi tako nenehno živimo z nedvomno vednostjo o spreminjanju in propadanju ljudi, okolja, gospodarstev, družb, držav, hkrati pa v nenehnem zanikanju teh sprememb. Ta paradoks velja tako za osebno raven (polni smo kratkoročnih sklepov, impulzivnih dejanj in neučakanih želja in ves čas odrivamo tisto, kar nas temeljno skrbi ali veseli) kot za družbeno (sprejemanje rokohitrskih odločitev, za katere je tudi odločevalcem jasno, da so njihovi učinki nejasni, kratkoročni in dvomljive koristnosti) in državno: nenehna interventnost, gasilstvo in prazni obeti, veliki politični PR, s katerim zakrinkavajo dejstvo, da v veliki meri ne vedo, kaj narediti, v enako veliki meri pa nočejo narediti tistega, kar bi bilo treba, ker pač služijo partikularnim interesom.

Človek ni racionalen, to je najbolj očitno spoznanje tega preloma tisočletja, in tudi družba, ki naj bi to neracionalnost uravnoteževala, ki naj bi krotila posameznosti in jih spravljala na neki splošno koristen in splošno veljaven skupni imenovalec, se kaže bolj kot seštevek neracionalnih posameznikov kot pa njihova nadgradnja. Celo novoveško obdobje, ki je povzdigovalo razum namesto praznoverja, dogem in trpnosti, nas je skušalo prepričati, da bo znanje samo po sebi, nevtralno, prineslo neki kakovostni skok v razmišljanju in v stvarnem razvoju, neki blagodejen napredek in varovalko za človeštvo. S tem ni bilo nič. Največja koncentracija znanja ni drugega kot brbotajoče, potencialno visoko eksplozivno sredstvo, je laboratorij genijev, ki buljijo v mikroskope, epruvete, sheme, plane, strategije v sterilnem okolju številk in izračunov, daleč stran od vsake okužbe z realnim, izdelujejo modele, izračunavajo tveganja, se igrajo Veliko igro, odločajo za veliko Stavo z brezbrižnostjo otrok, ki navdušeno streljajo z vodnimi pištolami. Njihove izsledke nato najprej strategi mešetarji prevedejo v govorico moči in denarja, razumljivo politikom, politični marketing pa jih nato še enkrat prevede v leporečje, namenjeno nam. Tisto, kar je izgubljeno s prevodom, so podrobnosti, stranski učinki, opombe, ločena mnenja, druga mnenja. Tisto, kar ostane, nam je nato predstavljeno ne le kot razumno, ampak tudi kot naša lastna želja in naš interes.

Japonska ni Haiti. O Japoncih ima svet povsem drugačno mnenje. Ta neverjetno napredna tehnična kultura, cepljena na starodavno, precej nedoumljivo, introvertirano kulturo, vzbuja veliko spoštovanje, ker ustreza dvema najpomembnejšima zahodnima vrednotama: racionalnosti in učinkovitosti. Neverjetno potencirana etika dela in hierarhije, etika skromnosti, odrekanja, etika kolektivnega duha, etika zaprtosti in čustvene obvladanosti, vse to so najboljša orodja kapitalističnega reda.

Težava je le, da je treba izreči tudi tisto brezbožno vprašanje: je takšen red res racionalen, ali ta razvoj res opravi test racionalnosti, logike in naprednosti? Ga, če se na milijone delavcev strinja s svojo vlogo majhnih izčrpanih mravelj. Ga, če je logika le logika tehnološkega razvoja, dobička, potrošnje, BDP… Ga, če se strinjamo, da je napredek to, da lahko zdaj, ko naše morje spominja na kloako, za mali denar odletimo nekam daleč, kjer bo morje kloaka šele čez deset let.

Če test ocenjujemo po nekem drugem merilu, potem je gradnja petnajstih jedrskih elektrarn na najbolj potresnem območju na svetu, ki so na "genialen" način rešile japonsko pomanjkanje energetskih virov in zagnale njeno neverjetno industrijo, ena najbolj absurdnih, neracionalnih, hazarderskih odločitev v zgodovini. Odločitev, kjer je racionalnost zamenjal interes, ta pa je vedno neracionalen in sodi v domeno čustev: želje, strasti, volje. Kamikaška odločitev: zmagaš, a si mrtev.

O drugi plati te "zgodbe o uspehu" je bilo zato slišati le redko. Ta plat je vprašanje, ali je človek res predvsem stroj in je smisel njegovega obstoja res izdelati kar največ milijonov plastičnih zamaškov ali vezij za računalnike in s tem državo potisniti na sam vrh gospodarske lestvice ali pa obstaja še neka druga plat eksistence, ki se izmika tej nikoli dobljeni tekmi za pokal zamaškarjev. Mogoče bi morali dati odgovor na to vprašanje tisti delavci, ki zdaj popravljajo elektrarno v Fukušimi, in katerih preživetveni čas se meri v dneh. Vsi vedo, da bodo umrli. V kratkem. Vsi vedo, da rešujejo vse svoje, tragični junaki našega časa.