V Sloveniji se je udomačila fraza, ki gre takole: "Nikjer v Evropi ne poznajo take oblike," in potem se nadaljuje "študentskega dela" ali pa "pokojninskega sistema" ali pa "brezplačnega študija" - in še bi lahko naštevali - "kot ga/jo imamo v Sloveniji." Takoj za tem je pridana še politika taktiziranja imaginarijev, s katero slovenska vlada enkrat iz tujine, drugič iz svojih dvoran zastrašuje brezposelne, mlade in upokojence s trditvijo: "Če ne bomo sprejeli pokojninske reforme, ne bomo na evropskem vlaku", ali pa "če ne bomo ukinili študentskega dela, ne bo novih delovnih mest, študentskih domov, štipendij". V isti sapi dodaja, da bomo zdaj po standardih EU in OECD imeli še plačljiv študij, ukinitev državnih in Zoisovih štipendij, a hkrati večje, ciljne štipendije.

Borec proti slovenskim različicam vladnih norosti, sociolog in poet Matjaž Hanžek, je v interni diskusiji članov skupine Kam po krizi? izpostavil govor predsednika vlade, ko je ustavno sodišče potrdilo referendum o pokojninski reformi. Istočasno, ko je predsednik vlade obljubljal, da bodo vodili odgovorno in strokovno razpravo, je že izključeval sogovornike oziroma vsakršna prizadevanja ali argumentacije proti pokojninski reformi, saj je prav poskus diskusije poimenoval "humusu socialne demagogije". Hanžek trdi, da je socialna demagogija zmerljivka trdih neoliberalcev takrat, ko nimajo več argumentov za svojo neoliberalno demagogijo. Koliko demagogije lahko še prenesemo?

Ko vlada vsiljuje prepričanje, da moramo nemudoma sprejeti vse (!) strukturne reforme, če želimo ujeti "francosko-nemški vlak", nas sili v samomor, kajti ne opozarja nas na smrtno nevarne in razmajane železniške tire v Sloveniji s skromno mednarodno povezavo in visokimi stroški javnega prevoza. Ker ima običajen potniški vlak povprečno hitrost krepko pod 100 kilometri na uro in ker železnice tudi s prevozom blaga ne morejo priplavati iz dolgov, je bolj kot manj razumljivo, kdo bo zares potoval in kako. Spet se bomo šlepali ali tekli peš, samo da bomo zraven, pa čeprav zgolj kot razsuti tovor.

Doslej je edino mednarodno strokovno konferenco na temo zakona o malem delu pripravila Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, na kateri so profesorji in sindikalisti iz Nemčije in Avstrije Slovenijo rotili, naj ne ponavlja "evropskih" napak. A Svetlik je raje pognal v obtok gradivo, ki malo da ne obljublja raj na zemlji. Zagotovo so ga pripravili, tiskali in raznašali študentje in študentke, ki bodo z novim zakonom še ob to delo. Kajti če bi res ukinili študentsko delo, bi se tudi hitrost vlaka, s katerim vlada poganja javno upravo, znatno zmanjšala. Kajti 15 odstotkov vsega dela na študentskih servisih prihaja z naslova javne uprave, ki bi morala zagotavljati javne interese in skupno dobro, pravično plačilo za delo in na vsak način narediti vse za to, da bi mladi študirali, ne pa čistili vladno nesnago.

A ker naj bi študentje po navodilih vlade padli v okvir malega dela ter s tem v še bolj prekarne in fleksibilne pogoje dela in ker, kot vztraja minister Svetlik, malih delavcev v javni upravi ne bodo zaposlovali, se bo servis za upravljanje našega skupnega dobrega znatno znižal, kajti študentke in študentje pogosteje in hitreje fotokopirajo, dvigujejo telefone in tipkajo dopise, tekajo in raznašajo pošto kot zdolgočaseni in utrujeni javni uslužbenci. Mladi so bistveno bolj motivirani za to, da četudi prek prekarnih in nepravičnih zaposlitev nekoč le prispejo do redne zaposlitve. A njihov napor je šel doslej - in kot kaže ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, bo šel še bolj - v prazno.

Študentsko delo je bilo uvedeno kot socialni korektiv, da bi se tudi tistim mladim, ki si študija ne morejo privoščiti, omogočilo študij in da bi si lahko izborili boljše pogoje za redno delo ob končani diplomi, specializaciji, magisteriju ali doktoratu, kot so jih imeli njihovi starši. Že z uvedbo študentskega dela se je nižal delež štipendij glede na realne potrebe in želje po študiju, pa tudi socialne bonitete, ki izhajajo iz gospodinjstva oziroma socialnih pomoči. A da bi še ta korektiv omejili, so na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve zdaj ugotovili, da je študentsko delo "preveč neoliberalno" in da bo malo delo odpravilo vse te nepravilnosti, ki naj bi kršile zlasti "pravice" študentov delavcev, ter uvedlo najbolj fleksibilno obliko delavca, ki da se bo delodajalcu tudi najbolj splačala.

Pri vseh protislovjih, demagogijah in zamegljevanjih, ki jih glasniki malega dela obračajo in zavijajo v celofan, se je vlada spustila v "prodajanje" zakona o malem delu, po katerem je vsakršen delavec za svoje delo bolj kaznovan kot nagrajen. Ne samo da za svoje delo ne bo imel odpovednih rokov in bo tako s tem kot tudi z drugimi zakoni povsem formalno prisiljen v delo, pri katerem ne bo imel pravice do malice (tudi če bo študent delal 10 ur na dan, ne bo upravičen do malice!), za svoje garanje ne bo prejel niti odpravnine ali povrnjenih stroškov za prevoz na delo. Po novem bo dijak ali študent, ki je prisiljen delati za preživetje ali študij, prisiljen plačevati tudi zdravstveno zavarovanje. Breme obveznosti do države, ki sicer pritiska na zaposlene ali brezposelne, bo zdaj pritisnilo še na dijake in študente. Po več kot dvajsetih letih malega dela si bo prigaral pet let delovne dobe, ki je prvi pogoj za večino začasnih ali bolj dolgoročnih zaposlitev.

Vračamo se v 18. stoletje ali pa v Koromandijo 21. stoletja, kjer se brezposelni reveži med seboj ruvajo, mlatijo in ubijajo za uro ali dve najbolj brutalnega fizičnega dela pri kapitalistu, ki v njihovi bedi vidi leteče dolarje. Ne sprašujejo se o svojih pravicah, zgodovini delavskih bojev, emancipacijskih revolucijah, pač pa hlastajo po ponižnem in krutem delu, da bi omilili trpljenje življenja.