Vlada obljublja "stik s svetom dela", "dodatni zaslužek" in "pravo zaposlitev" tistim, ki so na robu preživetja. Bodo z dvesto evri na mesec končno deležni dostojnega življenja ali zgolj vseživljenjskega dela za dobrobit družbe, v kateri vsakdo, ki ima dovolj pod palcem, najde svojo resnico in svoj prav? Vsi ostali namreč čakajo na bonitete v posmrtnem življenju, če vanj verjamejo, in le upajo lahko, da je pri bogu socialna politika bolj milostna, kot je pravica na zemlji.

Zadnje mesece vlada agresivno, a prefinjeno oglašuje nove režime "zaposlovanja", kamor sodi tudi institut malega dela. Samo za promocijo in poskus legalizacije dodatne prekarizacije, to je "dela in življenja po milosti", je vlada namenila sto tisoč evrov in angažirala celoten zbor z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da obiskuje in nagovarja brezposelne, mlade in revne upokojence z ličnimi zloženkami in propagandnimi slogani. Javnosti obljublja, da bo iz naslova malega dela za svoje preživetje v višini 6000 evrov bruto na leto rešitev našlo okrog sto tisoč ljudi. Medtem se na enotah zavoda za zaposlovanje gnete več kot 115.000 ljudi brez dela, med njimi pa je za povrh vsega še vsak dan več takih, ki so na borzi dela pristali brez prej poplačanih rednih in pravično zasluženih dohodkov.

Pozorni moramo biti na obrat, ki ga je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve uprizorilo že prvi delovni dan po novem letu. Če je v preteklem letu agresivno oglaševalo institut malega dela na osnovi večje fleksibilnosti in konkurenčnosti trga dela za gospodarsko uspešnost, se pri tem opiralo na usmeritve iz Bruslja (in na polomijo iz Nemčije), je ob vedno večji bližini referenduma prešlo v bolj poljudno retoriko lepih želja in pozitivnih vzgibov participacije vseh revežev v vsak dan bolj siromašni družbi. Ker "lepa beseda lepo mesto najde", se politika oglaševanja novega zakona o malem delu poslej izvaja predvsem na diskurzivni ravni.

Vlada veliko obljublja, saj ji poslej ne bo več treba veliko žrtvovati, pravzaprav se bo rešila kar zajetnega dela sredstev, ki so bila doslej namenjena za socialno pomoč, denarno nadomestilo ali pa (socialne) štipendije. Kajti z ostalimi spremembami zakonov, zlasti s področij zaposlovanja, pa socialne politike (zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se brez javne razprave in usposabljanja delavcev za izvajanje obeta že to poletje) ter pokojninske reforme, ob upoštevanju vse večjih ambicij po šolninah v visokem šolstvu ali nezadostnem zdravstvu, bo država prihranila - oziroma za druge namene zadržala - veliko več sredstev kot v preteklosti. Hkrati pa bo še naprej promovirala svoje dobro ime o socialnih korektivih in skrbi za najbolj ranljive oziroma izključene skupine v družbi.

Glavna tarča instituta malega dela, kar na ministrstvu najbrž namenoma ne izpostavljajo, so upokojenci, saj tudi tisti z višjo izobrazbo in tik pred pokojnino že danes računajo, da s polno pokojnino bodisi ne bodo mogli preživeti bodisi ne bodo dosegli ravni dostojnega (in ne razsipnega) življenja. Centri za socialno delo se prvič po dvajsetih letih uresničevanja socialne politike srečujejo z velikim porastom starejših prosilcev za socialno pomoč, zlasti žensk, ki ne morejo preživeti kljub polni pokojnini. Ministrstvo jih vzpodbuja k "aktivnemu staranju", kar bi sicer lahko razumeli tudi kot "hitro staranje za čim hitrejšo smrt", dejansko pa bi radi nagovarjali starejše in upokojene, naj svoj čas še naprej žrtvujejo za trg dela, da na njem prigarajo "dodatnih" dvesto evrov na mesec, dodatno obremenijo svoje zdravje in svoj prosti čas. Velik del upokojenk in upokojencev, ki so zaradi preteklega dela že uničili svoje zdravje, do malega dela ne bo mogel pristopati, zato je vprašanje, ali je vodstvo zveze društev upokojencev zares pomislilo na izčrpanost ali oviranost nekaterih svojih članov, ki bodo pred zakonom sicer enaki, v praksi pač zgolj nekoliko bolj revni.

A ni presenetljivo, da prav upokojenci najbolj glasno zagovarjajo zakon o malem delu, saj ga nekateri razumejo kot možnost "dodatnega" dela. Ministrstvo je uspelo vpeljati dilemo, ki bi jo lahko poimenovali družinski konflikt: torej matere in očetje s pokojnino ali tik pred njo so postali konkurenčni svojim otrokom, brezposelnim diplomantom ali študirajočim, ki zgolj upajo, da nekoč pridejo do redne zaposlitve za nedoločen čas. Vpeljalo pa je tudi dodano dilemo: razločilo je interese upokojencev od prizadevanj sindikatov in študentov po ohranjanju obstoječih pravic ter proti dodatnemu zasužnjevanju (delovnega) ljudstva. S pokojninsko reformo jih še nagovarja, da jih prednostno obravnava zgolj za vzdržnost sistema pokojnin - in kakopak bodo upokojeni za to, da prejemajo pokojnine, delavci pa bodo z vsemi navedenimi spremembami spet prisiljeni v vseživljenjsko delo, brezposelni mladi celo v prisilno delo.

Za brezposelne imajo na ministrstvu nekoliko drugačno strategijo. Nagovarjajo jih k "dodatnemu zaslužku", ne da bi jim omogočili pozitivno politiko zaposlovanja za redni oziroma osnovni zaslužek. To je za ministrstvo "prava zaposlitev", ki brezposelnim ponuja "stik s svetom dela". Študentom obljubljajo še več sredstev za štipendije in - skoraj neverjetno - tudi študentske domove. Pravljica bi bila lahko popolna, če bi v današnjem svetu osebnih stisk, vse bolj okrnjenega duševnega zdravja, visoki prekarizaciji dela in življenja, vanje in v državo, ki skrbi za ljudi, še znali verjeti. Malo delo ni nič drugega kot eden od poskusov vseživljenjskega dela, pri katerem bodo iz dneva v dan kršene temeljne pravice državljank in državljanov, s poudarkom na dodatni diskriminaciji nedržavljanov - delavcev migrantov, za katere kakopak veljajo posebni režimi. Ne nazadnje, brezposelni mladi bodo prisiljeni sprejeti vsakršno delo, če bodo želeli prejemati socialno pomoč, upokojenci pa za plačilo osnovnih življenjskih stroškov garati do smrti. Pa nam je to zares treba?

Zadnja tako agresivna in zavajajoča kampanja, ki jo je spremljalo romanje ministrov po vaseh s preroškimi slogani in praznimi obljubami, je potekala za vključevanje v Nato. Številni so svojo odločitev "za vojno" kasneje obžalovali. Da upokojenci ne bi obžalovali, pač pa danes preprečili, da njihovih brezposelnih otrok država ne bi prisilno zaposlovala, naj se v naslednjih dneh čim bolj natančno informirajo, o čem bodo dejansko odločali, ali pa vsaj to, koliko bodo s tem zakonom oškodovali lastne socialne pravice.