Minuli teden objavljeno poročilo Lászla Andorja, evropskega komisarja za zaposlovanje in socialne zadeve, o socialnem dialogu znotraj Unije zveni precej optimistično. "Na evropski ravni prinaša socialni dialog otipljive rezultate in izboljšave delavcem in podjetjem. Poročilo potrjuje, da je kolektivno dogovarjanje zelo prisotno v EU z dvema tretjinama delavcev, zajetima v kolektivne pogodbe... Kaže tudi, da tako medpanožni kot panožni socialni dialog pomembno prispevata k uresničevanju strategije Evropa 2020, ko naše gospodarstvo pomagata utirjati v razumno, stabilno in trajno rast."
Razčlemba poročila hkrati pritrjuje komisarjevemu uvodnemu optimizmu in ga zavrača. Ker imajo "vsake oči svojega malarja", je moč iz njega razbrati, da se socialni dialog tako krči kot širi. Prvo zaradi gospodarske krize, v katero je Evropa ukleščena že tretje leto, drugo pa velja pripisati nekoliko starejšemu dejstvu, namreč da je socialnemu dialogu in ne političnemu diktatu zavezana "stara Evropa" pod svoje okrilje sprejela deseterico držav, v katerih je bila sociala partijska skrb in ne plod dvostranskega (med delodajalci in delojemalci) oziroma tristranskega (med delodajalci, državo in delojemalci) dogovarjanja. Posledično bi bilo bolj verodostojno, če bi bilo poročilo razdeljeno vsaj v dva dela, tako pa je marmelada iz jabolk in krompirja, ki postaja z vsakim poskušanjem bolj in bolj neprebavljiva. Lep dokaz za to je v njem ravno Slovenija, ki ji na temelju deleža delavcev, vključenih v kolektivne pogodbe, sestavljavci pripisujejo najmočnejši socialni dialog (skupaj z Avstrijo, Belgijo, Švedsko, Francijo in Finsko), hkrati pa ugotavljajo, da je zaradi njegove blokade s strani delodajalcev in deloma tudi vlade vsaj začasno zamrl, podobno kot v Grčiji, na Irskem, v Španiji in Bolgariji. Primerneje bi torej bilo, če bi se poročilo, podobno kot tista o človekovih pravicah, stanja socialnega dialoga lotilo glede na njegovo krepitev oziroma zamiranje in članice najprej razvrstilo po tem kriteriju, tako pa denimo bolj izstopa podatek, v kateri državi so bolj oziroma manj nagnjeni k stavkam oziroma grožnjam z njo. Kjer je Slovenija spet med "pozitivci", torej tistimi, ki raje delajo (četudi zastonj), kot s stavkami povzročajo sive lase delodajalcem in vladi.
Poročilo pravzaprav dokazuje, da ima EU 27 bolj ali manj razvitih nacionalnih socialnih dialogov brez kakršnega koli skupnega temelja. Tega je zdaj še teže postaviti kot v poprej 15-članski povezavi, saj je os sever-jug dobila še svojo prečnico z zahoda na vzhod. Dovolj zgovorno ju kaže že podatek, da je bila minimalna plača na Portugalskem leta 2009 le 28,6 odstotka luksemburške, romunska pa dosega komajda 24,3 odstotka gospodarsko najtesneje k zahodu Evrope prilepljene slovenske. Pri tem je že naravnost perverzno dodajati, da so cene tehničnih dobrin in goriva ter marsikje tudi že hrane izravnane in da je socialni položaj tako južnih kot vzhodnih Evropejcev še slabši, kot ga prikazuje suha poročevalska statistika. Ta namreč ugotavlja ogromno nesorazmerje v rasti minimalnih plač v "stari" in "novi" Evropi. V obdobju od leta 2002 do 2009 so se namreč minimalne urne postavke v Estoniji povišale za 80 odstotkov, v Latviji za 86 ter Romuniji celo za 112 odstotkov, medtem ko je bila ta rast v deželah Beneluksa ničelna, v Veliki Britaniji pa z 20 odstotki najvišja v nekdanji evropski petnajsterici. Prepad se zmanjšuje, čeprav počasi, se veselijo preučevalci evropskega socialnega dialoga in pri tem pomenljivo spregledajo, da ne na rovaš krepitve socialnih pravic na vzhodnem in južnem kraku evropskih osi, ampak njihovega krčenja na zahodnem in severnem. Še ne povsem spodletela nemško-francoska zarota proti indeksaciji plač (in pokojnin) z izgovorom obvarovanja evra je že prikaz prihodnosti evropskega socialnega dialoga, ki ima malo skupnega z uvodnim optimizmom komisarja Andorja. Z državo v delodajalski postelji si je ta dialog mogoče zamišljati le na ulici - vsaj do volitev, ko imajo tudi delojemalci pravico podati oceno oblastnikom, kar pa jim pri vse bolj zgoščeni in neinventivni evropski partitokraciji daje malo možnosti izbire. Lep dokaz za to je Irska, kjer so na izrednih volitvah volilci resda kaznovali dolga leta vladajočo stranko, a niso dobili alternativne rešitve iz položaja, v katerega jih je spravila. Fine Gail ne bo njihova pogajalka, ampak zgolj nova priležnica evropskemu in širšemu kapitalskemu lobiju, ki sta jim zategnila pasove in osušila denarnice, dialog pa bo potekal kot doslej, torej z vsiljenimi rešitvami.
Zanimivo bo opazovati, kdaj se bo evropski politiki, ki je vse bolj odtujena od svoje baze in sestavlja optimistična poročila o razcvetelem socialnem dialogu, zgodila tviter revolucija. 25 milijonov nezaposlenih v statističnem poprečju predstavlja skoraj milijon duš na članico EU, ki za zdaj z vse bolj ogroženo starejšo populacijo še molčijo v dokaj udobnem, a hitro izginjajočem evropskem socialnem kokonu. "Pregled glavnih aktivnosti evropskega komiteja za socialni dialog za obdobje 2008-2010 je pokazal vitalnost tega sistema evropskega upravljanja ter podčrtal ključno vlogo, ki jo imajo socialni partnerji pri zaokrožanju unijine socialne politike in definiranju evropskih socialnih standardov," nas prepričuje poročilo s podpisom komisarja iz Madžarske, ki za svojo domovino in nekatere najmlajše članice EU ugotavlja zaskrbljujoče stanje zaradi šibkosti delodajalskih organizacij in sindikatov ter pomanjkljivih institucionalnih okvirov, ki tudi omejujejo socialni dialog.
Kolikšna je vrednost evropskega socialnega dialoga, morda najbolje priča samohvala z leta 2009 dogovorjenim evropskim frizerskim certifikatom (!), ki "izboljšuje preglednost in primerljivost znanj v profesionalnem evropskem frizerstvu ter prinaša večjo fleksibilnost in mobilnost v tem sektorju". Da nam iz Bruslja občasno perejo možgane, smo se v pristopnih pogajanjih in z življenjem v Uniji dodobra privadili, da je usklajena vodna trajna eden vrhuncev evropskega socialnega dialoga, pa je svojevrsten izziv za zdravo pamet.