Spet skoraj brez pozdrava se zaletiva sredi dvorišča in Zdravc že preklinja: "Pa saj ti so ja nori! Pa saj menda ne bodo upoštevali napotil OECD. Pa kaj je sploh ta organizacija, da kaj tako norega predlaga." "O, bodo, Zdravc, saj je tudi večina ostalih navodil, ki so zdaj del strukturnih reform, prišla prek njihovih napotkov. Pa menda ja nisi naiven, da bi zdaj slovenska vlada delala kakor koli drugače. Če so v Grčiji in Mehiki kljub desetletnim protestom izsilili svoje, kako ne bi tudi pri nas?" Potem se nasmejiva in se po zmerjanju, kdo je bolj ogorčen, posloviva z grenkim priokusom, da se v Sloveniji vse dogaja na najbolj bizaren način in da vala norosti nismo sposobni ustaviti.

Slovenska specifika "razvoja", ki se oblikuje že vse od osamosvojitve naprej, je zlasti ta, da premišljeno sledimo norim, a hkrati tudi popolnoma poenostavljenim rešitvam. Kaj je lažjega kot zapreti male podružnične šole, recimo tisto v Osilnici ali katero od drugih tristo dvaintrideset šol po Sloveniji, ne da bi vedeli in videli, kako osnovnošolci sestavljajo kulturni program v svojem kraju. Kje drugje še imajo otroci tako veliko in pomembno nalogo v svoji skupnosti, kje drugje se lahko tako edinstveno izrazijo? Da je Osilnica obstala, sta zaslužna minister za šolstvo in angažirano pedagoško osebje, zato je treba najprej braniti Osilnico, njene ustvarjalne osnovnošolčke, potem pa še vse druge šole, ki so jih postavili za odstrel! Današnji izziv nikakor ni, kako zapreti šolo. To je najbolj enostavna stvar, ki jo je sposoben vsak ekonomist. Izziv je, kako znotraj takih šol in skupaj s tisoč dvesto petdesetimi učitelji, ki v njih delujejo, razviti vrhunsko ali vsaj kakovostno izobraževanje. To je edino vprašanje, s katerim bi se morala ukvarjati vlada in nikakor ne gospodarski ali finančni minister, kaj šele minister za evropske zadeve in razvoj, ki mu v dveh letih še ni uspelo zastaviti strategije razvoja Slovenije, pač pa je spet pred vlado mahal z nekim povsem nekonsistentnim in nepremišljenim skrpucalom.

Če bo o smotrnosti in kakovosti šolstva premišljala gospodarska organizacija, kot je OECD, seveda v njej ne bo našla dodane vrednosti ali dobička, pač pa bo zanjo vsaka izobraževalna institucija, zlasti pa podružnična šola, vedno znova predstavljala zgolj "nepotreben" strošek. Vprašati bi se morali, v kakšnem sistemu smo živeli, da se je tedaj "splačalo" in "spodbujalo" odpiranje vedno novih in dodatnih šol ter da so se investicije v kakovost izobraževanja (in ne v danes vedno bolj neznosno spevne "človeške vire") dojemale kot ena najbolj obetajočih dolgoročnih politik razvoja države. Dobro bi bilo pogledati, kaj se je z osnovnim in srednjim šolstvom zgodilo v Mehiki. Ugotovili boste, da niso le zapirali malih in podružničnih šol z več tisoč otroki v odročnih delih Oaxace, Guerrera, Chipasa, pač pa da so enostavno nehali financirati učitelje. Še več, preprosto so odpustili večino učiteljev, ki govori katerega od štiriinpetdesetih jezikov, ter s tem onemogočili šolanje otrokom, ki ne govorijo kastiljščine, torej tistim, ki se še niso dovolj kolonizirali. Vrhunec ugotovitev pa bi bil, kako se z gospodarsko racionalizacijo šolstva dejansko ni zgolj varčevalo pri javnih sredstvih, pač pa kako se je z briljantnimi prijemi spremenil učni načrt - kako je kolonialna struktura mišljenja, zastavljena v Španiji, vstopila v vse njene kolonizirane države in kako otroci v Mehiki danes veliko več in podrobneje vedo o Evropi kot o svojih vrstnikih, svoji kulturi in življenju.

Da pa bi bila OECD v svoji strategiji lahko uspešna, je morala dregniti v slovensko izobraževanje tako, da bi vzpostavila konflikt med dvema ministroma - tistim za šolstvo (tam bi jemala) in tistim za visoko šolstvo (kamor bi dala, za povrh pa uvedla še šolnine). Da bi računali na ministra za visoko šolstvo, ki se je radikalnih sprememb lotil že pred napotili OECD in na svoj vizionarski voz, ki menda seže do leta 2020, potegnil vrsto pajdašev, ki so se zoperstavili svoji lastni funkciji in dolžnosti, da branijo neodvisnost in zlasti avtonomnost izobraževalnih institucij in procesov, je prepozno in malodane nemogoče. Lahko pa, vsaj tako se je iz njegovega prvega odziva dalo razumeti, računamo na ministra za šolstvo in ga aktivno podpremo v prizadevanjih, da je veliko bolje ubraniti tisto, kar je, kot slediti tistemu, kar predlagajo velike mednarodne institucije. Vse prakse v preteklosti, zlasti pa bolonjska reforma, so že pokazale, kako nezamisljivo hitro se da uničiti izobraževalni sistem, ki se je gradil desetletja.

Dobro pa je premisliti še eno podrobnost. In sicer, ko smo vstopali v OECD, nihče znotraj znanosti in raziskovanja ni imel izdelanega pogleda, kaj to novo vključevanje za Slovenijo dejansko pomeni. Nihče ni poznal vpliva OECD na razvojno dinamiko v državah članicah. Je pa bilo kar nekaj takih z dolgoletno prakso v znanosti, ki so se sklicevali izključno na neprecenljivo vrednost podatkov, informacij in indikatorjev, ki jih zbira in hrani OECD. Kaj nam bodo podatki, ko pa je OECD s svojimi strategijami dolgoročno posegel v razvoj osnovnega, srednjega in visokega šolstva znotraj svojih članic - pa ne samo tam - tudi pri brezposelnosti in mladih je že večkrat in v več državah sugerirala pogubne in neodpravljive rešitve. Dobro bi bilo, da odslej najprej preverimo klub, v katerega bi se vključevali, in šele nato ocenimo, kaj bomo z novim članstvom pridobili in koliko izgubili.