Pravilen odgovor je, da so krivi za vse. Iz tega lahko potem nastanejo hitra časopisna mnenja, strokovne razprave ali debele knjige o ameriški zunanji politiki. Vedno se vrtijo okoli treh interesov, ki jih imajo Združene države Amerike v tem koncu sveta: nafta, Izrael in v paranoji zaradi 11. septembra vojna proti terorizmu. Američani pa si ob katerem koli dogodku sami zastavijo tri vprašanja. Kako bo to vplivalo na ceno nafte? Kako lahko zaščitimo Izrael? Ali to povečuje možnost novega terorističnega napada na našem ozemlju? Iz kombinacije odgovorov na ta tri vprašanja sledi odločitev, koga ali kaj bodo bombardirali.
Zato je tako mikavno pisati o ameriški zunanji politiki do Bližnjega vzhoda. Je popolnoma predvidljiva in razumljiva vsakemu otroku. In tako daleč je.
Takoj potem nastopi velik problem. Med Libijo in New Yorkom je devet ur vožnje z letalom. Med Catanio na Siciliji in Tripolijem pa traja let slabih trideset minut. Med zadnjim italijanskim otokom Lampeduso in obalo severne Afrike je tristo kilometrov. Delavci, ki bi radi prišli iz Afrike v Evropo, to pot opravijo z gumenjaki. Leta 2007 je sirski plavalec Firas Mula v 42 urah preplaval 140 kilometrov morja med sirskim pristaniščem Latakia in Ciprom. Pozorni bralec se bo spomnil, da je Ciper skupaj s Slovenijo vstopil v Evropsko unijo. Bližnji vzhod in EU sta trideset kilometrov bliže kot Nova Gorica in Novo mesto. Zakaj potem pišemo o ameriški zunanji politiki, ne pa o evropski? Zato, ker je težko pisati o nečem, česar ni.
Bližnji vzhod in severna Afrika sta neposredna soseda Evropske unije. Pa vendar tam Evropa nima niti nobene izvirne strategije zaščite lastnih interesov. Igra vlogo opazovalca in podizvajalca ameriške politike. Tudi v najbolj dramatičnih okoliščinah plašno stoji ob strani in retorično motovili s praznimi deklaracijami.
Pri napadu na Irak se je pustila pretentati in potisniti v vojno, ki je bila od prvega trenutka brez vsakega smisla. Niti je ni začela niti je ni končala, ves čas pa je bila zraven. Nase je sprejela krivdo za razbitje države in njeno pretvorbo v vladavino verskih milic. Ko Američani razglasijo sankcije, se pridruži. Ko napovedo vojno, gre na vojno. Ko vrtijo prazne formule mirovnega procesa, Evropska unija pošlje istega versko blaznega posebnega odposlanca za mir, ki jo je vzneseno popeljal v vojno v Iraku. Še pri tako nedvoumnem položaju, kot je bombardiranje Gaze, komaj zmore spraviti skupaj bledo deklaracijo, s katero si opere vest. Ko se Arabci spustijo v revolucijo, Evropejci zbegano stojijo ob strani in preplašeno čakajo, kaj bo. Člane evropske komisije najbolj skrbi, da ne bi kaj narobe rekli. Naredili namreč ne bodo nič. Vsaj nič opaznega.
Pa ni, da evropske države ne bi imele izkušenj ali da bi bile malomarne do regije. Prav nasprotno. Velika Britanija ima izdelano strategijo do Bližnjega vzhoda in tam brani svoje interese. Francija pazi na svoje interese v severni Afriki. Nemčija previdno gradi svoje mreže. Italija je do vratu vmešana v posle z Libijo. Vse štiri pazijo na to, da Evropska unija v tem kontekstu ostaja popolnoma disfunkcionalna. Evropska unija ima na vsem Bližnjem vzhodu manj vpliva kot njena članica Velika Britanija. Evropska zunanja ministrica si je zelo želela obiskati Kairo, vendar je tam ni imel kdo sprejeti. Prvi svetovni državnik, ki je prišel v Egipt, je bil britanski premier.
Ko so na Tahrirju potiskali Hosnija Mubaraka z njegovega prestola, se zares nihče ni spraševal, kaj pravijo v Bruslju. S posmehom so spremljali izjave Hillary Clinton in Baracka Obame, skomignili z rameni, če so kaj rekli v Londonu, Evrope pa nihče ni razumel kot resnega dejavnika. Tisti, ki so doma gledali televizijo, so bili prilepljeni na Al Džaziro, potem so spremljali CNN in na koncu pogledali še, kaj pravi BBC.
Razlogov za takšno stanje je veliko. Plašnost Evrope je mogoče razložiti z njeno kolonialno zgodovino, devastacijo, ki jo je za seboj pustila druga svetovna vojna, razmerjem moči med hladno vojno in komplikacijami širitve v vzhodno Evropo. Vse je res. Ob tem pa kraljuje še ena velika zamujena priložnost. Ko se je Evropa odpovedala članstvu Turčije v Uniji, se je tudi odpovedala svoji bližnjevzhodni politiki. Ali vsaj najbolj logični poti do nje.
Ko so leta 1963 povabili Turčijo v proces pridruževanja tedanji Evropski gospodarski skupnosti, so naredili genialno potezo. Turčijo so prisilili v politični in gospodarski razvoj sinhronizacije institucij z evropskimi normativi. Dežela je v skoraj štiridesetih letih približevanja EU naredila fantastičen razvoj. Proces približevanja standardom priključitve namreč na vse države kandidatke deluje kot silovit spodbujevalni dejavnik razvoja. S strani Evrope pa je bila perspektiva tudi sijajna. Evropske zastave bi vihrale na meji z Iranom, Irakom in Sirijo. To bi nujno pripeljalo do oblikovanja strateškega vpliva na tri od petih najpomembnejših držav Bližnjega vzhoda. Evropa bi po nujnosti postala velesila in bi se lahko postavila ob bok Združenim državam. Le da ji ne bi bilo treba vse moči usmeriti v konservativno politiko ohranjanja diktatorskih režimov, ampak bi se lahko igrala z izsiljevanjem demokratičnega razvoja kot pogoja stabilnosti regije.
Ta vizija je bila v zraku v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja, ko se je Evropa širila na vzhod. Celino, ki je nagnjena h klinični depresiji, je zajelo vzdušje nepopisnega optimizma.
Potem se je Evropa odločila, da je krščanska celina, na kateri je lahko muslimanska država zgolj pridružena partnerica. Slišati je bilo najrazličnejše traparije od tega, da je islam nekompatibilen z liberalno demokracijo, do tega, da turška laična država ogroža verske pravice lastnega prebivalstva. Prava demokracija se je ustavila na turško-grški meji. Tam je postala izvozno blago in se v Iraku dokončno skvarila.
Zdaj prebivalstvo arabskih držav s težo svojih teles na ulicah in trgih zahteva svobodo in demokracijo. Le da to nista več ameriška ali evropska izvozna artikla, ampak jih izdelujejo doma po svojih standardih. Z izključitvijo Turčije se je Evropa odpovedala velikemu kopenskemu mostu do sveta Arabcev. Tja bo morala po morju.
Ko bo vsega konec, si bodo v Bruslju pripisovali velike zasluge za demokratični razvoj arabskih držav. Evropske prestolnice pa nihče ne bo znal najti na novem zemljevidu sveta.
