"Intervjuvanka nam v svojem razvojnoreformnem žaru še pove, da bi ukinila obrambno ministrstvo. Po vsej verjetnosti bi obrambo kot dejavnost države vključila v svojo kulturno revolucijo tako, da bi svoje finančno dobro stoječe in gospodarno ministrstvo reformirala v ministrstvo za napadalno kulturo. S svojo zelo izvirno idejo se je pridružila onim, ki so pred kulturnim praznikom leta 2010 sestavili enako kulturno prodorno in politično usklajeno peticijo o ukinitvi Slovenske vojske."

Obrambna ministrica Ljubica Jelušič kulturni ministrici Majdi Širca napoveduje vojno

***

Sam članek v Sobotni prilogi s svojim slogom predvsem znova potrjuje močno politično opredeljenost dr. Markeša, kar ni najboljša podlaga za kritično in nepristransko presojanje vseh relevantnih dejstev.

Politično močno neopredeljeni Matej Makarovič dvomi o Markeševem razkritju Janševe falsifikacije kronskega dokumenta o predsedniku Türku (Delo, 22. februarja 2011).

Situacija je taka, da koalicija še z največjimi zdrahami težko pride avtonomno v prvi plan. Pač, tisti, ki skrbi za vse, tudi za vreme in letino v Sloveniji, jim tega ne dopusti. Še do sobote sem privoščljivo ugotavljal, da si zna včasih koalicija tudi sama kaj zakuhati. Namreč, ministrica Jelušičeva je reagirala na neko sorazmerno benigno opazko ministrice Majde Širca v intervjuju za Žurnal 24, v katerem karikirano navrže, da bi pripojila finančno ministrstvo svojemu resorju ter doda: "Ukinila pa bi obrambno." Dovolj jasna karikatura. Čeprav nič omembe vrednega, nič duhovitega, tudi nič dramatičnega. Dokler se ni oglasila ministrica Jelušičeva in z vso pehoto, mornarico, zračnimi silami in patrijami udarila po Širčevi. Govori o nič manj kot kulturni revoluciji resorne ministrice Širčeve, njen lakonični stavek poveže z Mladinino peticijo o ukinitvi vojske itd. Argument, da je šlo za zasebno polemiko in zasebno kramljanje ministrice na njeni spletni strani, zaleže bolj malo. Ministrica se v svojih političnih izjavah, kjer koli jih že izreče, ne more sklicevati na zasebnost. In ne more ubežati (kot tudi Širčeva ne!) odgovornosti do vlade in predvsem do javnosti. A to je kljub vsemu le eksotični izpad čemerne ministrice. Ki pa, resnici na ljubo, kaže na stanje stvari v Pahorjevi vladi. Resnično velik problem je drugje. Namreč pri ministričinem sistematičnem prikrivanju resnice o Patrii. Pred davkoplačevalci, ki bomo plačevali "najbolj transparentni nakup" vojaškega železja doslej, striktno prikriva elemente pogodbe. In Pahor naj se ne spreneveda: prvi in največji krivec za ta spodleteli nakup bo na koncu on in ne tisti, ki so ga zakuhali.

A kot rečeno. Hočeš pisati o boju v "vladnem kokošnjaku", kot se je seksistično izrazil neki cinični visoki koalicijski politik, pa se zopet na pot postavi Janša. Tokrat bolj, kot kdaj koli doslej. Kronski dokaz napada na predsednika Türka je bil falsificiran! Res šokantno. Vendar, naj nas ne zavede! Ne pozabimo, da tudi če bi bil kronski dokument avtentičen, ne bi dokazoval nič. Prav nič! A sedaj je Markeš razkril, da gre povrhu še za ponaredek. Namreč, kot povzema Delo, se je pokazalo, "da so teh deset strani prekopirali iz dokumenta, ki ga je oktobra 1979 prejel Türkov predhodnik na mestu predsednika manjšinske komisije pri SZDL Jože Hartman, in ga za potrebe objave na spletni strani SDS vnesli v tako imenovani Türkov dokument." Ni kaj, ponaredek vreden Janeza Janše. A bolj zanimive so reakcije. Če preskočimo deliriantno brcanje na vse strani (kdor ima želodec, naj pogleda spletno stran SDS), je zanimivo oglašanje tistih, ki nekoliko slabše slišijo in vidijo na ime JJ. Matej Makarovič na vprašanje o pomenu razkritja velike manipulacije in ponaredka odgovori, da se vendar ve, kdo je Markeš, ki je zaslužen za razkritje. To je podobno, kot če bi mu Markeš vrnil, da se vendar ve, kdo je Makarovič. Pač, nekoč vodja "Janševe mladine" (predsednik, takrat še, socialdemokratske mladine ali nekaj podobnega), pa avtor člankov v proslulem brezplačniku, ki je definitivno dno, kloaka slovenskega žurnalizma itd. Pravo vprašanje je drugo. Je to, kar je Markež razkril v Sobotni prilogi Dela, resnično ali ne? Če je resnično, potem je čisto vseeno, kdo ali kaj je avtor razkritja. Makarovič se obnaša kot Heglova branjevka, ki ji nakupovalka očita, da prodaja slabo robo: "Ti, stara, tvoja jajca so usmrajena," pravi nakupovalka branjevki. "Kaj," odvrne ta, "moja jajca usmrajena? Ti si usmrajena! Ti boš to govorila o mojih jajcih? Ravno ona? Kaj niso njenega očeta na cesti uši požrle, kaj ni njena mati ušla s Francozi in njena stara mati umrla v hiralnici - naj si za svojo candrasto ruto kupi celo srajco; saj vemo, od kod ima to rutko in svoje kapice; ko bi ne bilo oficirjev, marsikatera danes ne bi bila tako načičkana, in če bi gospe bolj pazile pri gospodinjstvu, bi marsikatera sedela pod ključem - samo luknje v nogavicah si zašij!" A pustimo vnemar manipulatorja, falsifikatorja in lažnivca Janšo, pustimo njegove branjevke. Sedaj so na vrsti mediji in novinarji. Janša je dobil krepko klofuto, a rokavica je priletela v slovenski žurnalizem. V Sloveniji, kjer je tako moderno razkrivati tudi najbolj drobne laži, podtikanja, manipulacije politikov, bi se moral vsuti strahoten plaz na razkrinkanega največjega manipulatorja. Če so že mediji zamudili priliko, ko je Janša prepisoval Blaira, ko je lagal o javnem naročilu helikopterskih reševalnih prevozov, ko je z Wikipedie prepisoval napačne zapise o Dostojevskem itd. imajo sedaj priliko, da pokažejo, da jih ni strah, da so dosledni.

Seveda se motite, če pričakujete, da bo Janša sklonil glavo in priznal, da ga je malo zaneslo oziroma da ga je kdo zavedel (kot se temu diplomatsko reče). Ne, on ni iz takega testa. Zato mu je treba vsiljevati vprašanje, kje je tisti enotni dokument, ki so ga posredovali javnosti. In predvsem: "Nič bat!" Čeprav s prispodobami iz nemirnega arabskega sveta že grozi "režimskim novinarjem". To pa so vsi, ki ne ponavljajo njegove resnice. A mlada novinarka Sveta na Kanalu A je pokazala, da je Janšo sorazmerno lahko razorožiti, če se ga ne ustrašiš. Ne spomnim se, kdaj sem videl Janšo tako nebogljenega, golega, majhnega, nesamozavestnega, a hkrati agresivnega kot včeraj za tistim pultom v studiu Kanala A. Še ko se je iz njega hudo ponorčevala novinarka v oddaji Maria finske zasebne televizije Nelonen, se je bolje držal. Presenetljivo pa (v torek) notranjepolitični dogodek dneva ni bil pokrit v oddaji 24 ur na Pop TV. Korektno pa v dnevnik na TVS. No, jaz sicer ne dvomim o tem, pravzaprav prepričan sem, da bosta tudi Rosvita in Hlebš že nocoj trgala avtorja velike manipulacije. A mislite, da ne?

Ja, po svoje je Janševa zgodba tragikomična. Janša, ki je živel od tajnih dokumentov in za tajne dokumente, jih izrabljal in zlorabljal, je postal žrtev teh istih dokumentov. In predvsem, tokrat resnično ne bo mogel reči, da mu je afero kdo podtaknil. Bila je njegov izum. Še predsednik ga je ponižal, ko je rekel, da ga ne bo tožil.

V Sloveniji vse bolj prevladuje kultura vojne, spopada. Če ne kulturni boj, potem vihra kulturna revolucija. Janša je uspel oboje združiti.