Upor na Tahrirju je dosegel nemogoče. S cest je izrinil milijone avtomobilov, tovornjakov in avtobusov, ki so se noč in dan valili skozi mesto in ga dušili v oblakih črnega dima iz dvajset ali trideset let starih motorjev. Po aveniji 26. julija in čez most 6. oktobra si lahko šel z rokami v žepih, ne da bi proti tebi vozili avtomobili v petih vrstah. Mesto se je za hip ustavilo in premišljalo, kaj narediti samo s sabo. Pomagali so mu tanki, ki so zapirali ključna križišča okoli trga Tahrir. Vendar je obstala vsa metropola, v kateri živi osemnajst milijonov ljudi. Čistil se je tudi politični zrak.

Hanija Šukralo sem zasliševal, kakšna je neposredna prihodnost prevrata. Postal je član Sveta modrecev, v katerem se je 25 članov v imenu opozicijskih skupin, ocufanih političnih strank in združenj pogajalo z režimom o načinu odhoda Hosnija Mubaraka z oblasti. Ker predsednik ni kazal nobenega namena, da odide, protestniki niso imeli nobene možnosti, da ga s silo preženejo, s Tahrirja pa se niso nameravali umakniti, se je ustvarjal prostor političnih pogovorov. Bili so polni nelagodja, na trenutke mučni, ves čas napeti. Na Tahrirju je iz dneva v dan nastajalo vse bolj urejeno vzporedno šotorsko mesto s svojo radijsko postajo, bolnišnicami in varnostno službo.

Šukrala je koordiniral pet skupin iz digitalne generacije, ki je na ulice potisnila nekaj milijonov Egipčanov in jih v nekaj urah prepričala, da so se znebili strahu pred policijo. Zdaj se je postavilo vprašanje, kaj je mogoče z novim državljanskim pogumom narediti.

Nastal je nepredviden problem. Moč upora je bila v njegovi mrežni strukturi, ki ni imela nobenega hierarhičnega vodstva. Nikjer ni bilo organizacijskega komiteja, ki bi ga lahko aretirali in prisilili v priznanja. Upravitelja osrednje skupine na Facebooku Vaela Gonima so sicer aretirali že prvi dan demonstracij, vendar njegovo izginotje ni z ničimer zmanjšalo moči protestov, ker ga je vodila mreža ljudi. Tudi ko se je z ukinitvijo vseh internetnih povezav in mobilnih telefonov digitalna revolucija za nekaj dni spremenila v analogno, je ohranila množičnost. Vsi ljudje so hkrati vedeli vse. Potrebna je bila zelo nizka stopnja organizacije, da je na trg dan za dnem prišlo do milijon ljudi.

Ko je režim poskušal upočasniti ritem sprememb in je vztrajal pri tem, da Mubarak ostane predsednik s pooblastili iz izrednega stanja, se je pomanjkanje vodstva in hierarhije pokazalo kot hiba. "Potrebujemo delujočo koalicijo," je rekel Šukrala, vesel, ker je bil po desetletjih porazov del množice, ki je nameravala zmagati. "Tahrir ima proti sebi še vedno delujoč sistem, ki vse okoli sebe prepričuje, da Egipt ni zrel za demokracijo." Argument ni bil najbolj konsistenten. Egipčani so bili zreli za policijsko nasilje, skorumpirano sodstvo in potvorjene volitve, za demokracijo pa naj ne bi imeli dovolj talenta in potrpljenja. V pravovernosti jih lahko držijo režimski verski vodje, svoboda pa takoj naleti na obtožbo, da je heretična.

"Kakšna je razlika med to revolucijo in vašimi revolucijami v vzhodni Evropi?" me je vprašal Šukrala.

"V naših revolucijah so v politiko vstopili Bog in verske stranke," sem mu odgovoril. "V vaših oboje mečete iz politike."

Od vseh čudežev na Tahrirju je bil največji pohlevna vloga Muslimanskih bratov, ki so do 25. januarja veljali za najmočnejšo in sploh edino kredibilno opozicijsko silo v državi. Njihova moč je izhajala iz razočaranja izobraženih mladih ljudi, ki so končali univerzo. Z diplomo v roki se jim je izkazalo, da je bila obljuba boljšega življenja skozi izobraževalni sistem goljufija. "Islam je rešitev," je bil izhod, ki so ga videli tisoči. Muslimanski brati so jim ponudili politično branje Korana kot načrt nove družbe. Vedno znova so se zagnali v režim in vedno znova so bili poraženi. Verske knjige so v resnici zelo nepraktičen instrument za družbene spremembe. Ampak drugega skoraj ni bilo.

Muslimanski brati so doživeli kulturni šok, ko so videli, da je egiptovska mesta zavzela generacija, ki ni brala Korana, ampak je eno desetletje deskala po internetu. Kot poraženi revolucionarji so verjeli, da je internet opij ljudstva. Čeljusti so se jim pobesile, ko so videli, da je na njem nastala trezna generacija, ki brezhibno obvlada taktiko uličnih bitk, tehniko takojšnje artikulacije političnih zahtev in njihovo pretvorbo v dominantno kulturo. Na ulice je pritegnila ljudi, ki nikoli niso imeli prenosnega računalnika v rokah. Za Tahrir so slišali na svojem mobilnem telefonu, ki je v Egiptu dobil status ene od človekovih pravic. Revolucija brez svete knjige, voditelja in ideologije je sproti izumljala samo sebe in iskala serverje, da vsak korak pokaže na majhnem ali velikem ekranu. Muslimanski brati so skoraj užaljeno sprejeli dejstvo, da v arabski politiki niso več velika grožnja ustaljenemu redu. Njihovi sinovi in hčere so jim zrasli čez glavo.

Politični učinek je bil komičen. Podpredsednik Egipta Omar Sulejman je na pogajanja o spremembah povabil tudi vodstvo Muslimanskih bratov. Čez noč je pozabil, da je to prepovedana stranka, ki ogroža temelje države, zavezništvo z Zahodom in mirovni sporazum z Izraelom. Kot vodja obveščevalne službe jih je še pred tremi tedni trpal v zapore. Zdaj je ponujal roko. To je bilo srečanje dveh sil, ki sta svojo bitko že izgubili. Povozil ju je čas, sovražnik, ki ga nikoli nista jemali resno. Mislili sta, da sta večni. V trenutku poraza lahko najdeta skupni jezik, vendar je bil ta že včeraj zastarel.

V največji zadregi so svetovne sile, ki so izgubile največji argument za zavezništvo z najbolj zatiralskimi arabskimi režimi. Desetletja so jim prodajale orožje in opremo za pretepanje demonstrantov. Urile so njihove policijske enote. Jih učile učinkovitih tehnik zasliševanja. In jim predajale zapornike, ki jih je bilo treba pripraviti do priznanja z najbolj brutalnim mučenjem. Vse z izgovorom, da je treba skleniti pakt s hudičem, ki naj zatre islamske teroriste.

Potem so vso to strašno mašinerijo uporabili proti ljudem, ki so v izborni angleščini zahtevali svobodo izražanja, svobodo zbiranja, politične svoboščine, svobodne volitve, ustavo in demokracijo.

V prestolnicah Zahoda se jim upravičeno meša. Res so nori.