"Kakšno 'slovensko odporniško gibanje' pa so bili ti 'protikomunistični borci', ki so govorili, da se borijo za vero, dejansko pa so se borili proti slovenskim vernim in pobožnim domoljubom, ki so škofa prosili za 'duhovno oskrbo', pa jim je ta ni hotel dodeliti."

Predsednik Zveze borcev Stanovnik ni povsem prepričan o antifašizmu domobrancev

***

Da otrok in denarja ne gre zaupati Cerkvi, vemo. Cinik bi rekel, da zato, ker imajo oboje (otroke in denar) preveč radi. In po izjavah različnih verskih dostojanstvenikov sodeč se dejanskih razsežnosti enega in drugega problema ne zavedajo. Prav mariborska (nad)škofija je v preteklosti izražala največ ciničnega sprenevedanja v zvezi s hudimi obtožbami posameznih duhovnikov. Ne gre namreč za to, da je med duhovniki določeno število pedofilov, čeprav ne tako majhno, da bi brezbrižno odmahnili, češ, "kot povsod drugod!". Verjetno obstajajo zapleteni psihodinamični razlogi za visoko koncentracijo te disfunkcije v populaciji duhovnikov. Ključni problem in odgovornost institucije Cerkve nista v tem, da so na njenem krovu tudi takšni ljudje, ampak da se Cerkev o pojavu spreneveda in zato pogosto ne reagira. A če je pedofilija kljub vsemu v prvi vrsti problem posameznikov, ki spadajo v institucijo Cerkve, je pogoltnost in zasvojenost s finančnim hazardom predvsem problem institucije. Ni namreč znamenj, da se je v imenu institucije Cerkve okoriščal kakšen posameznik. Zato tudi rešitev ni v obračunu s posamezniki, ampak s samim bistvom institucije, ki se vse od časa Lutrove kritike ni bistveno spremenila na bolje. Prej na slabše. Če so za Lutra imeli na kupu duhovno oskrbo in gostinsko ponudbo, grehe in tarifo za odpustke, se sedaj zapletajo veliko globlje. T2 je križ, ki ga simbolno nosi sodobna slovenska cerkev. Cerkev, ki je razpeta med skrbjo za družino in skrbjo za zadovoljevanje pornografskih potreb svojih strank. Zato je pribijanje ostarelega nadškofa Krambergerja na križ slepilni manever. Pač po principu: deluj, da ti ne bo treba ničesar storiti. Da se ne bo treba prevprašati o pravih vprašanjih in problemih sodobne Cerkve. Vesoljne in slovenske.

No, ne le otrok in denarja, tudi duhovne oskrbe vojakov ne gre kar tako prepuščati instituciji Cerkve. Utemeljevanje zahteve po vikariatu se sklicuje na prakse v primerljivih deželah. Ugovor pa na preprosto dejstvo, da žepna vojska žepne države preprosto ne potrebuje posebnega servisa za duhovno oskrbo. Da to lahko brez omejitev vsak pripadnik vojske zadovoljuje v osebnem in zasebnem aranžmaju. Kaj pa na operacijah v tujini? Tam pa je v nobenem primeru ni mogoče neposredno, z lastnimi kadrovskimi potenciali zadovoljiti. A zgodba o vikariatu bi bila nekako absolvirana, če bi se na tej točki ustavila. Če ne bi zaprtje tega poglavja "odnosov med Cerkvijo in državo" avtomatično in neizogibno odprlo novega poglavja - škofije. Škofije? Pač, škofije, ki bi jo s pastirji in ovčicami vred spravili na kontingent naročenih patrij, pa še bi ostalo nekaj prostih sedežev za kakšnega muslimana, ortodoksa, luterana, budista… Dobro, če država vojake uči skušnjave in predvsem če jih pošilja v greh, če jih pošilja kot okupatorja, kot hudičevega zaveznika v daljne dežele, naj jim zagotovi vsaj duhovno oskrbo in tolažbo. To niti ni sporno.

Problem pa nastane, če prepustiš, da si Cerkev naredi svojo predstavo o tem, kaj je duhovna oskrba v vojaški instituciji, če ji prepustiš, da poljubno arbitrira, kaj je denimo zgodovinska resnica, kaj je laž. Ko se torej zabriše že tako tanka, komaj vidna črta med duhovno in ideološko oskrbo. In prav to se je zgodilo. Sploh ni bilo vprašanje, ali se bo zgodilo, ampak kdaj se bo. Deseta obletnica vojaškega vikariata je bila pravšnja priložnost. Katoliški kurat je izkoristil okroglo obletnico, da je v jubilejni brošuri podajal politične in ideološke ocene zgodovine. Milo rečeno, sporne. Takšne, ki enačijo antifašistične borce z domobranci. Pač po enostavni formuli: partizani so se borili proti fašizmu, domobranci proti komunizmu. Ergo: oboji so borci narodnoosvobodilne vojne. No, tej poenostavljeni formuli se je uprl dr. Stanovnik s karikaturo skupinskega jaltskega portreta, na kateri bi bili skupaj ne le Churchill, Roosevelt in Stalin, ampak še Hitler, Mussolini in Hirohito. Vsi so se borili.

Seveda je po taki zlorabi završalo in ministrica Jelušičeva, ki je za sporni zbornik napisala uvodnik, je hitro reagirala in še enkrat ustrelila v prazno tarčo, saj se je opravičila za "morebitne zgodovinske netočnosti". Ni dojela, da ni ključni problem, da je vikar govoril netočnosti, ampak da je podajal politične in ideološke ocene v vlogi, ki tega ne prenese. Univerzalna svoboda izražanja kot dosežek demokracije sloni na nekaterih nujnih omejitvah in samoomejitvah. Več svobode političnega, vrednostnega, ideološkega ocenjevanja imajo državljani, manj jo smejo izražati v svojih vlogah vojaki, policisti, sodniki, tožilci, visoko državni uslužbenci…, torej vsi tisti, ki morajo gojiti ali vsaj demonstrirati metodično apolitičnost. Vojaški kurat tukaj ne more in ne sme biti izjema.

"Verbota" (prepoved), ki sledi iz določene poklicne vloge, pa ne gre mešati z nenehno željo po "Berufsverbotu", ki je nekako stalnica slovenskega vsakdana v vseh obdobjih slovenske politične zgodovine. In sega v vse pore družbe. Celo v akademsko okolje in na univerzo. Tako so nedavno s takimi idejami prišli na plan v Študijskem centru za narodno spravo. Gre za institucijo, ki je eden bolj duhovitih izumov Janševe vlade. Ni akademska, zato ne podlega akademskim kriterijem, ni uradniška, zato je ne obremenjuje uradniška zaveza. Služi pa kot nekakšen vikariat za ideološko oskrbo akademskega okolja. Najbolj znani so po tem, da so dokazali, da je mogoče iz zgodovinske stroke narediti dobro cirkuško predstavo. Zgodovinsko šolo za klovne. Se spomnite, kako je direktorica Valičeva pred časom pojasnila razliko med demokratičnimi in komunističnimi vojnimi zločini in masakri? "Truman je vrgel atomski bombi zato, da bi končal vojno in ohranil na tisoče ameriških in japonskih življenj. Povojni poboji pa so bili storjeni že po kapitulaciji Nemčije in njenih zaveznikov, torej ni šlo več za bojne operacije (MMC RTVS, 4. maja 2009)." Če odmislimo, da so z bombami pobili okrog 250.000 civilistov zato, da bi jih zaščitili, da so vrgli dve različni bombi (uranovo in plutonijevo), ker so želeli obe preizkusiti, da so hiteli metati eno bombo za drugo zato, da jih kapitulacija ne bi prehitela, in predvsem zato, ker so sovjetski Rusi nezadržno prodirali v geostrateški prostor (Mandžurija, Kurilski otoki), je pojasnitev zabavna.

Manj zabavno pa je, ko se ti cirkusanti postavijo v vlogo lustratorja akademskega, univerzitetnega okolja. Na kratko. V kontekstu neke študije evropske komisije o tem, kako članice EU ravnajo s spominom na zločine totalitarnih in avtoritarnih režimov, so iz ŠCNR kot samooklicani evalvatorji poslali oceno, da zgodovinarji na slovenskih univerzah poučujejo le malo spremenjeno zgodovino prejšnjega režima, pri čemer poveličujejo NOB (!?) in zanikajo komunistične zločine med vojno. Vsekakor je nenavadno, če NOB problematizira institucija, ki jo financira slovenska država. A bolj kot klovnovska analiza slovenskega zgodovinopisja in stroke je problem podoben kot ob ekscesu vojaškega vikarja. Država ne reagira na to, da institucija v njenem okviru (in posredno v njenem imenu) izvaja nekvalificirane kvazievalvacije in lustracije akademskega institucionalnega okolja univerze. Molk pomeni soglasje.