Naslednjih sedem dni sem večinoma preživel sprehajajoč se po tem prekrasnem mestu, ki v sebi združuje neskončna nasprotja. Dvaindvajset milijonov ljudi živi tam, so mi zatrjevali, torej toliko, kolikor jih je živelo v bivši Jugoslaviji. Zaradi tega nedolžnega podatka sem na kasnejša vprašanja, kako je bilo v Kairu, v svoji pripovedniški naklonjenosti do rahlega pretiravanja ljudi vabil, naj si predstavljajo mesto, katerega severnemu predmestju se reče Ljubljana, južnemu pa Skopje. V središču tega mesta, sem nadaljeval, so četrti Sarajevo, Zagreb in Beograd. Na zahodni strani mesta se nahaja predel, imenovan Split, na vzhodni pa Novi Sad. In vi potem, sem jim pojasnjeval, vandrate iz ulice v ulico in naenkrat neopazno iz Splita zakorakate v Sarajevo in vas zgrabi panika, ker ste bili namenjeni v Ljubljano.

Kairo je čarobno mesto, za katerega mi je bilo v hipu jasno, da mi ga v enem tednu ne bo uspelo niti pošteno zavohati, kaj šele začutiti in razumeti. Zato sem kmalu začel oprezati za knjigarnami in pomoč pri spoznavanju mesta iskati pri egiptovskih pisateljih. Priporočili so mi največjo egiptovsko uspešnico iz leta 2002, Jakubianovo hišo Alaaja Al Aswanyja, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Skozi literaturo sem torej odkril Kairo, ki se mi je za časa mojega obiska skrival za prekrasnimi kulisami, ki vključujejo slavne piramide, mistične srednjeveške palače islamskega Kaira, spokojne koptske cerkve, zamaknjene viktorijanske vile, mogočne moderne hotele in pa sodobni downtown, poslovno in tudi življenjsko središče mesta, kjer se nahaja tudi Jakubianova hiša in kjer se večinoma odvija zgodba, opisana v Al Aswanyjevih knjigi. Že med prebiranjem prvih strani tega romana sem začutil posebne vrste vznemirjenje, saj sem se zavedel, da sem se pred kratkim nevede potepal po njegovih poteh.

A kmalu po začetnem božanju z njegovim mestom očaranega bralca začne Al Aswany počasi dolivati grenkobo, žalost in razočaranje, s katerimi sam opazuje svoj rojstni kraj. Jakubianova hiša razkriva svet na robu prepada, krivičen in razslojen, poln nespravljivih nasprotij. Razkriva svet, ki mu vlada korupcija, surovo razdeljen na močne in nemočne, in svet, ki je tik pred tem, da se raztrešči do nerazpoznavnosti. Od strani do strani Al Aswanyjeve knjige se med vrsticami napoveduje upor zatiranih in izigranih, ponižanih in lačnih in Jakubianova hiša se zato bere kot kronika vstaje trpečega ljudstva. Pisatelj bralca dobesedno iztrga iz občutka očaranosti in ga napaja z grozo in s strahom. A to je vseeno fikcija, sem se opominjal in hkrati miril, da je sam Alaa Al Aswany v predgovoru h knjigi poudaril, da je v romanu izmišljeno vse, vključno z zgodovino sicer obstoječe Jakubianove hiše.

Potem pa se je osrednji kairski trg Tahrir, le nekaj dni po tistem, ko sem knjigo, v kateri Tahrir pogosto nastopa kot prizorišče dogajanja, prebrano odložil na polico, pojavil v tukajšnjih televizijskih poročilih in na naslovnicah naših časopisov. V Kairu se je namreč realnost od tiste, ki sem jo sedem decembrskih dni vsrkaval v sproščenem počitniškem ozračju, z neverjetno naglico bližala tisti s konca Al Aswanyjeve knjige in kmalu se mi je zazdelo, da po televiziji vsak večer ob pol osmih gledam zaključke njegove zgodbe, v kateri obupani in krivičnosti oblastnikov naveličani mladenič vzame pravico v svoje roke. Ko so v Kairo poslali še Ervina Hladnika-Milharčiča, pa je bilo že popolnoma jasno, da se tam pripravlja premiera Jakubianove hiše 2 in da se vse skupaj ne more preveč dobro končati.

Ob gledanju posnetkov iz Kaira je težko ostati ravnodušen. Konec osemdesetih, vsak dan znova pomislim, so krvavo vojno na Balkanu pronicljivo napovedali genialni sarajevski Nadrealisti, še prej pa sta nam Slobodan Šijan in Dušan Kovačević nedvoumno sporočala, kaj se lahko zgodi z avtobusom, v katerem zmešane Balkance vozi slepec. A na vprašanje Kdo neki tam poje? je odgovor poznal le Chuck Norris, medtem ko se je večina ljudi na Balkanu, kljub številnim zloslutnim pesmim novega vala, kasneje le čudila, kako je bilo to, kar se je v devetdesetih zgodilo, sploh možno.

Da se danes egiptovskim, pa tudi tunizijskim in jordanskim, protestnikom čudijo analitiki po vsem svetu, je torej precej samoumevno, manj razumljivo pa je, da niti egiptovskemu predsedniku Mubaraku še vedno ni povsem jasno, kaj se dogaja pred njegovim nosom.

V Egiptu so namreč pred osmimi leti dobili roman, ki skozi izmišljeno zgodbo o tamkajšnji družbi govori natančneje od wikileaksovih depeš, predvsem pa slikoviteje od vseh turističnih prospektov, ki ponujajo križarjenje po Nilu in plezanje po piramidah. Al Aswanyjeva fiktivna literarna podoba Kaira se je izkazala za resničnejšo celo od tiste, ki jo je lahko človek videl na lastne oči. Umetniški šesti čut še vedno zaznava duhovni utrip določene družbe in posebna človeška občutljivost pisatelja je zaslutila, kar je nemogoče predvideti in napovedati. A žal je Mubarak zamudil z branjem Jakubianove hiše oziroma je preprosto ni jemal dovolj resno.

In zato se, ko bo naposled moral sestopiti s svojega tiranskega prestola, ne bo mogel preveč pritoževati, saj je bil pravočasno opozorjen. Tako kot nekoč mi bo tudi on pri tem bogatejši le za spoznanje, da se omalovaževanje umetnosti lahko slabo konča.