Nasilje in kršitev družbenih tabujev v umetnosti je večna tema tako umetnostnih kritikov kot gledalcev ali bralcev, ki je vedno vredna novega razmisleka. O čem in na kak način naj pripoveduje umetnost, je vprašanje, enako staro kot umetnost in torej enako staro kot človek. Glede prvega dela vprašanja ni dvomov, umetnost sme in zmore pripovedovati o vsem, v tem je njena moč ali celo nad-moč: govori lahko o posamezniku, o družbi, o znanosti, veri, preteklosti, prihodnosti, o zrnu peska in velikem poku. Med vsemi človekovimi ustvarjalnimi področji je zmožna artikulirati največ vprašanj, razumljivih največ ljudem. Glede vprašanja "kako" pa stvari niso več enostavne. Od tega "kako" je namreč v prvi vrsti odvisno, ali sploh lahko govorimo o umetnosti ali pa zgolj o njeni imitaciji, kolikšna je njena umetniška teža in kakšen vpliv ima na ljudi.

Vprašanje "kako" se še bolj zaplete, kadar gre za občutljivo tematiko, ki že sama po sebi zelo močno učinkuje na naša čustva. Podobe nasilja so v knjigah in slikah od nekdaj, polno jih je že Sveto pismo, ki je s Sodomo in Gomoro ne le zastavilo pojem ultimativnega zla, ampak tudi ultimativne, prav nič milostne kazni zanj: dobri bog, domnevni avtor te Knjige, grešnike za kazen scvre z žveplenim dežjem. Naslednji avtor, ki se je tej tematiki posvetil z enako strastjo, je bil Markiz de Sad, zato ga je božje podjetje v navezi s svojo tuzemno podružnico strogo kaznovalo. Tudi kasneje so jo pisci odnesli bolj ali manj slabo, deloma tudi zato, ker se je v prvi vrsti zastavljalo vprašanje trenutne morale in šele potem sporočila in estetike.

Moralno presojo zlahka povozi čas: nekoč nedopustno je danes le še dolgčas. Vprašanje sporočila in njegovih etičnih razsežnosti je veliko bolj pomembno: nizanje nasilnih, pogosto seksualnih prizorov v knjigi ali filmu je lahko utemeljeno z vrsto razlogov, kot so avtentičen prikaz stvarnosti, kritika nasilja, opozarjanje na njegovo nedopustnost.

Problem je seveda, ko se nasilje kopiči zaradi privlačnosti nasilnih prizorov, ki je v ambivalentni mešanici odpora in očaranosti in ki jo je (z velikanskim finančnim uspehom) najbolj zlorabil film. Njegova nazornost je povzročila, da so grozodejstva postala del vsakdana, da redno povečerjamo nekaj ubitih, nekaj raztrganih, nekaj obdukcij in nekaj posilstev, s čimer se, paradoksalno, ne povečuje občutek za smrtnost, kar bi bilo pozitivno, ampak občutek za lahkotnost ubijanja. Tekmovanje režiserjev v količini nasilja je, tudi če odmislimo vprašanje družbenih posledic, postalo abotno in nesmiselno, saj je bil že dosežen skrajno izrojen ekstrem: več učinka, kot ga dostavlja snuff, ilegalni filmi s posnetki realnih smrti, pač ni možno doseči.

Ko torej režiser Srbskega filma Srđjan Spasojević razlaga, da so skrajno kruti prizori potrebni, da bi ljudje preko njih ozavestili grozo v realnem življenju, mu je treba oporekati z dveh vidikov: najprej s socialnega - (srbska) družba ima ozaveščene (in tudi filmske) groze čez in čez zadosti, zdi se celo, da se ne izkoplje iz svojega brezna tudi zato, ker ves čas čepi v grozi, ker je grozljivo spustila mejo dopustnega, nasilje v vseh oblikah pa posvojila kot normalno stanje stvari - in potem iz filmskega, estetskega: kaj je bolj preprostega kot vzbujanje groze z najbolj grobim naturalizmom, s karseda bližnjim posnetkom strašnega? Vsak pobalin natančno ve, kako bo spravil v jok svojo majhno sosedo: žabo mora natakniti na kol. Slikanje najbolj mračnih razsežnosti življenja zahteva v dobrem filmu kaj več kot dobrega rekviziterja in maskerja, kaj več kot reakcijo zgroženih "konservativcev". In nenazadnje: kateri marketinški pristop je bolj prozoren kot širjenje glasu o nepojmljivih prizorih? In bolj uspešen, kar priznava tudi Spasojević?

Tu mi seveda ne gre za moralko in ne za bitko zoper vsak radikalizem, nasprotno, danes je po mojem najbolj radikalno ravno odrekanje vseobsegajoči, vsepreplavljujoči plaži dobesednega. Hiperrealizem s svojo obscenostjo spodnaša samega sebe in vse bolj postaja soproducent obstoječega, ki naj bi ga domnevno kritiziral, je zgolj zrcalo brez relevantnega komentarja, torej ali čista tavtologija ali nevarna amorala: everything goes.

In to je tudi problem knjige s pedofilsko tematiko Vitana Mala in njegove nekonsistentne samoobrambe pred (mestoma res slabo artikulirano) kritiko: užaljen, ker je na cobissu videl, da si bralci izposojajo predvsem njegovo Srečo na vrvici, ne pa drugih knjig, je hotel, kot pravi, šokirati, napisati "nekaj, kar bo javnost razkurilo tako hudo, kot je sploh možno". Prav s tem priznanjem je zanikal svoje prvotno pojasnilo, da je v romanu hotel razširiti polje debate o pedofiliji, da gre za "pljunek v obraz licemerskosti te naše družbe". Neskončno opisovanje različnih pedofilskih praks je pisunstvo, ki spominja na kakšno internetno kloako in bi lahko bilo kvečjemu uporabni material za proučevanje pedofilske psihopatologije. V literaturi pa brez konteksta ali z zelo pičlim ni nikakršen pljunek v obraz licemerju, ampak poceni provokacija, ki enostavno ne služi drugemu kot bralčevim reakcijam odpora ali vzburjanja. Če bi šlo za spolnost odraslih, bi torej sodilo v območje običajne pornografije, ker so v igri otroci, je besedilo mogoče brati kot poskus legitimiranja zlorab pod pretvezo literarne svobode.

A kot rečeno, kritiška presoja je vedno podvržena tudi osebnemu, ki kdaj povsem zablodi. Tako so Alenko Puhar ob presoji zgodovinskega romana Sojenice Jonathana Littella homoseksualni prizori prevzeli do te mere, da se ji je zazdelo, da jim je avtor posvetil "nekaj sto strani, v vseh oblikah, variantah, pozah..." Preverljiva resnica je, da je teh strani v tej obsežni knjigi zelo malo, "drastičnost in silovitost" pa sta verjetno pri opisovanju spolnosti ustrezni, če ne gre za otroški priročnik… Puharjeva po eni strani moralizira, po drugi v maniri 19. stoletja predpisuje, kaj naj bi roman bil ("junak naj prehodi dolgo, težavno pot") in kako naj bi bil napisan (manj banalnosti), izenačuje avtorja in glavni literarni lik…, skratka, krši temeljna pravila literarne kritike in si želi skesanega vzdržnega nacista. Namesto tega ji je "lažnivi" avtor ponudil izjemno fresko neke psihologije in neke družbe, ki je prestopila vse meje.