Njihovo oblast bi pogosto lahko označili za tiranijo ali diktaturo. S tiranijo je ta problem, da v jeziku naše politične tradicije označuje vladarja, ki ga je dopustno ubiti. Ko so oziroma smo Sadama Huseina, ki je postal malo preveč avtokratski, začeli klicati tiran, mu je bila spisana smrtna obsodba. Naši "avtokrati" pa niso tirani, ker jih mi ohranjamo pri življenju. Diktatura je zato verjetno najprimernejša oznaka. Diktatura je nasprotje vladavine zakonov, za vse enakih zakonov. Diktaturo imamo, ko je vladar zakon. Če država ima zakone, so oklicane izredne razmere. Tako je denimo v Egiptu. Če gre vse po sreči, imajo te diktature demokratično formo. Demokracija, ki je bila v klasični politični literaturi oblika vladavine, je postala oblika diktature.

Demokratična forma diktature je verjetno pomembnejša za nas, kot je za diktatorje, ki jih podpiramo. Kar mi pričakujemo od njih, je zelo prozaično: varujemo jih, da zagotavljajo svobodo in varnost naših vlaganj, tega torej, da ali na njihov račun (se pravi, na račun njim podložnega ljudstva) ali z njihovo pomočjo bogatimo dostop do naravnih bogastev, ki jih imamo za vitalne za reprodukcijo našega načina življenja, in, malo manj pomembno, ne pa zanemarljivo, nemoteno turistično konsumpcijo njihove materialne in duhovne kulture ter naravne dediščine. To vsebino je mogoče zamotati v različne politične naracije, med katerimi imamo v naših časih najraje demokratično. Tako si peremo vest, če jo imamo, in zbujamo ali ohranjamo lastno dobro počutje.

Demokracija je pravšnja forma, ki jo vtiskujemo v svet zunaj našega lastnega za zagotavljanje naših interesov in užitkov, dokler je iz nje izključeno ljudstvo. Kako zelo je, ko gre za širši Bližnji vzhod, cel naš politični red zgrajen na izključitvi ljudstva, je pokazala vstaja v Tuniziji in kažejo zdaj zlasti demonstracije po Egiptu. Naša, zahodna politika je popolnoma izgubljena. Naši politiki ne vedo, kam bi se obrnili in kaj rekli. Razkril se je ves hromeči idiotizem tako imenovane vojne proti terorizmu. Naš svetovni red smo oprli na boj proti eksistenčnemu sovražniku, ki smo ga sami skonstruirali, ter v ta boj kanalizirali veliko naše pozornosti in delovanja in še več sredstev. Pri domačem občinstvu je delovalo odlično, pri koordinaciji z zavezniki prvega razreda je bila to dobra konvertibilna valuta, pri poslih z zavezniki druge kategorije, z režimi v geostrateško pomembnih regijah, pa učinkovit vzvod za doseganje naših (imaginarnih) ciljev, ki je lokalnim diktatorjem obenem dal licenco za zatiranje domače opozicije. Naš svet smo v resnici obvarovali pred tem sovražnikom, pred islamskim fundamentalizmom - najverjetneje zato, ker ta sovražnik, kolikor je bil realen, tudi približno ni bil tako hud, kot smo hoteli verjeti. Naš svetovni red smo uspešno obvarovali pred grožnjo, ki je - vsaj take, kot smo si jo zamišljali - sploh ni bilo. (Čemu je vsa ta mobilizacija služila in služi, je seveda drugo vprašanje.)

V naši "vojni proti terorizmu" smo kar naprej ponavljali, da imamo radi ljudstvo, ki živi v senci ekstremističnega islama od Maroka do Afganistana, in da smo mu v resnici prišli pomagat. Nasprotje, na katerem smo gradili, je bilo nasprotje med muslimanskim ljudstvom in terorističnimi islamskimi ekstremisti. Naj ne bo pomote: "ljudska" vernost (tista, ki se jo denimo v Egiptu označuje s pridevnikom ša'abi) je v resnici marsikje vse prej kot v sozvočju s čistunskimi islamističnimi interpretacijami; in del ljudstva je drugoveren ter, naj nam je še tako težko verjeti, brezveren. Ampak mi smo na račun te konstrukcije uspeli spregledati ali potisniti v ozadje nepomembnosti nasprotje med ljudstvom in režimi, ki jih podpiramo. Ustrelili smo se v naše ideološko demokratično koleno. In ko se je zgodilo ljudstvo v Tuniziji, pa drugje po severni Afriki in naprej proti vzhodu, zdaj ne dohajamo dogodkov.

V Tuniziji so nam popolnoma ušli izpod nadzora in nam zdaj ne ostane drugega, kot da se postavimo na stran trenutnih zmagovalcev. Z Egiptom je, vsaj za zdaj, drugače. Predsednik Obama je v svojem velikem govoru naciji ta teden po prvem dnevu velikih demonstracij v Kairu in drugje po Egiptu izjavil, da ZDA "stojijo ob ljudstvu Tunizije", Egipta ali egipčanskega ljudstva pa ni omenil. Njegova zunanja ministrica je imenovala Mubarakov režim "stabilen" in sporočila, da si "Kairo" prizadeva najti odgovor na zahteve demonstrantov. Dan pozneje je rotila ta "Kairo", naj ne prepove miroljubnih protestov in ne blokira komunikacij na "družabnih medijih". Glavna politična strateginja na ameriškem zunanjem ministrstvu je pojasnila, da "mi ne podpiramo ljudstva, ne da bi se pogovarjali z njegovimi vladami". Najmanj, kar lahko rečemo ob dogajanju v Egiptu, je, da kocka še ni padla.

Izključenost ljudstva iz naše demokratične svetovne ureditve pa se verjetno nikjer na Bližnjem vzhodu ne kaže v čistejši obliki kot pri Palestincih. Tu je ljudstvo izključeno iz države, ki je niti še ni, ker se privid države lahko ohranja pri življenju le, če je ljudstvo izključeno. Izključena je celo vlada, ki jo je ljudstvo izvolilo na demokratičnih volitvah. Predsednik države, ki je ni, pa je sogovornik naših državnikov (in poslovnežev). Nima vojske, zato pa se pogaja o miru s tistimi, ki jo imajo. Za ta mir ponuja ozemlje svojega ljudstva. Še huje, z državo, ki brutalno kolonizira njegovo ljudstvo oziroma ozemlje njegovega ljudstva, se je posvetoval o vojaškem napadu nanj. Pogovarjal se je o napadu tuje vojske na svoje ljudstvo. To je bil tisti izraelski napad na Gazo, ki se je začel v zadnjih prazničnih dneh leta 2008. Ko je bila morija mimo, je ta naš palestinski predsednik blokiral predložitev rezultatov preiskave o zločinih, storjenih nad njegovim ljudstvom med izraelskim napadom, varnostnemu svetu OZN.

To je tista diplomacija, ki jo želijo naši politiki skriti pred nami. Bomo živeli dovolj dolgo, da bomo po kakšni neavtorizirani objavi lahko brali, kaj se naši demokrati v teh dneh v diplomatski tajnosti pogovarjajo z arabskimi "avtokrati"?