Sile, ki temeljijo na ideologiji političnega islama, so do tega meseca predstavljale edino prepričljivo alternativo diktatorskim režimom v položaju, kjer je bila vsaka druga politična organiziranost onemogočena. Džamije so bile edina infrastruktura, skozi katere se je lahko nasprotovanje diktaturam izrazilo na množičen način. Islamisti so plačali visoko ceno. Sirski predsednik Asad je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ob uporu muslimanskih bratov v Hami problem rešil z množičnim pobojem petintrideset tisoč upornikov. Najhujši sovražnik političnega islama je bil Sadam Husein. Petintrideset tisoč pobitih se je tudi njemu zdela ustrezna številka za upor proti diktaturi. Dva diktatorja, ki sta bila visoko na seznamih teroristov, sta bila prva zares učinkovita borca proti islamskemu terorizmu.

Danes bi bila oba presenečena. Po zgledu Tunizije v Alžiriji in Libiji ta teden ne zahtevajo verske republike, ampak demokratično državo. V ponedeljek v Jordaniji, v torek pa v Egiptu so zahtevali politične pravice, ne pa božje države. Na ulicah niso bradati imami v dolgih belih haljah, ampak uslužbenci v suknjičih in mladi ljudje v kavbojkah. V Egiptu je opozicija Hosniju Mubaraku do sedaj uspela organizirati demonstracije, v katerih je sodelovalo največ nekaj sto ljudi. Tisoč je bila že nezaslišana množica, ki jo je policija takoj razgnala. V torek pa je bilo v Kairu samo na enem trgu petnajst tisoč ljudi. Prvič je bilo tam več demonstrantov kot policije.

V Libanonu je položaj še bolj intriganten. Bradati imami v dolgih črnih haljah so ravnokar postavili na oblast novega premierja Nadžiba Mikatija po tem, ko so z izstopom iz vlade vrgli z oblasti prejšnjega. Saad Hariri je bil sunit. Njegova odstavitev se je zdela logična, ker je padec vlade organizirala šiitska verska stranka Hezbolah. Vendar je tudi Mikati sunit, Hezbolah pa je zgolj izrabil svojo moč kot vodilna stranka večinske koalicije v parlamentu. Poleg tega, da je močna parlamentarna stranka, je Hezbolah tudi na seznamu terorističnih organizacij, ki jih podpirata Iran in Sirija. Prevrat je organizirala z demokratičnimi sredstvi proti premierju, ki je bil zaveznik ZDA in Evrope proti teroristom. Sočasno v Egiptu potekajo protesti proti diktatorju, ki je tudi zaveznik ZDA in Evrope v boju proti terorizmu. Muslimanski brati, ki so do sedaj veljali za edino močno opozicijsko silo, se niso prikazali na ulicah in so do protestov zadržani. Organizatorji so prijatelji s facebooka, ki koordinirajo demonstracije s twitterjem, na ulicah pa so pripadniki egiptovskih industrijskih sindikatov.

Zavezništvo z zahodom je v arabskem svetu danes zelo slaba politična karta. Popolnoma je propadla tudi pri Palestincih, kjer sta Evropa in Amerika investirali vsa sredstva v Mahmuda Abasa kot protiutež prevladi Hamasa v Gazi. Objava dosjeja dokumentov o pogajanjih z Izraelom je palestinsko oblast konec tedna pokazala v tako bedni luči, da je izgubila še tisto malo kredibilnosti, ki jo je ohranila po smrti Jaserja Arafata. Medtem ko je Abas govoril o državi, ki bo imela prestolnico v Jeruzalemu, je Izraelu ponujal celoten Jeruzalem v zameno za približno ozemlje, iz katerega ne more nastati država. Izrael je ponudbo gladko zavrnil, ker je vse ozemlje Jeruzalema že poselil. Abas je ponujal kapitulacijo. Tam mirovni proces ni več niti karikatura politike, ampak sijajen spomenik hipokrizije. Hamas v Gazi lahko sedaj razlaga, da je imel ves čas prav, vendar sam ne zna ponuditi nič drugega kot neumno diktaturo in verski ključ zatiranja.

Politični zemljevid Bližnjega vzhoda se iz tedna v teden spreminja. Zemljepisne karte bo treba ponovno vzeti v roke in začeti na novo risati režime in politične sisteme. Preproste sheme, kjer so bili na eni strani diktatorski režimi, na drugi pa oborožena krila islamskih političnih strank, so se zapletle. Med ti dve sili, ki sta druga drugo nadzorovali s tanki in samomorilskimi bombaši, se je vrinila družba, ki proizvaja popolnoma nove slike. Vrtijo pa se na blogih na posnetkih z mobilnih telefonov.

Revolucije v modernih časih morajo izpolniti dva nujna pogoja, da se sploh začnejo. Najprej morajo ugledni razlagalci uradne politike na predvečer napovedanih demonstracij ugotoviti, da revolucije ne bo, ker je družba preveč svobodna in prevrata ne potrebuje. Sredi popoldneva naslednjega dne mora država na vrhuncu demonstracij izključiti twitter, blokirati mobilne telefone in na ulice poslati tanke. Nadaljevanje je samo še vprašanje razmerja sil.

Egipt je v torek izpolnil oba pogoja. Direktor Al Ahramovega inštituta za strateške študije Abdel Moneim Said je v nedeljo v dolgem članku o revolucijah v arabskih državah in Iranu sklenil, da v Egiptu ne more priti do ponovitve tunizijskega prevrata. Navedel je kopico razlogov. Najprej število prebivalstva. Tunizija ima deset milijonov prebivalcev, Egipt po uradnem štetju štiriinosemdeset. "Delček prebivalstva morda goji jezna čustva do režima, vendar večina iz različnih razlogov čuti, da jo režim brani pred tujimi avanturami, ki jih propagira del opozicije." Ugotavljal je, da ne bo upora, ker se ljudje ne bodo odpovedali državnim subvencijam za kruh in olje. Ljudje živijo predobro, da bi se uprli. V državi, kjer polovica državljanov živi v popolni revščini, je argument izzvenel čudaško.

Ko je petnajst tisoč demonstrantov v torek v Kairu zasedlo trg Tahrir in se niso pustili pregnati policiji, je vlada izključila twitter in mobilno telefonijo. Do takrat se je lahko zdelo, da so podobe protestov po mestu in v drugih središčih od Aleksandrije do Asuana običajne slike obupa, ki jih je država videla že kdaj prej. Takrat pa so postali množičen fenomen, ki ga lahko zatre samo represija.

Vsaka arabska država je svet zase. Drug drugemu se zdijo podobni, ker govorijo isti jezik. V resnici so politične razlike med Tunizijo, Egiptom, Jordanijo in Libanonom večje kot med evropskimi državami. Vse proteste druži ena sama šokantna novost. Nikjer ne zažigajo ameriških in izraelskih zastav, ampak mahajo s svojimi. Ne vzklikajo, da je bog velik, ampak da so naveličani tridesetih let diktature. Poleg vsega drugega so to tudi moderne družbe.