Burekdemokracija

"Volimo Jureka više od bureka!"
Navijaški slogan na olimpijskih igrah v Sarajevu 1984

Blagor demokracij, ne glede na to, kakšne vrste ali ravni so, je vselej odvisen od neznatne tehnične podrobnosti: od volilnega zakona. Vse drugo je sekundarno.
Jose Ortega y Gasset, španski kulturni filozof

(Javno)mnenjsko raziskovanje je spregledalo temeljno razliko med voljenjem in mnenjem. Človek namreč lahko - in to je zavestno in premišljeno tveganje demokracije - voli, ne da bi imel mnenje.
Wilhelm Hennis (1957)

Se spomnite olimpijskih iger v Sarajevu februarja 1984? Takrat sem študiral v tujini in me je ob velikem uspehu našega Jureta Franka preveval nacionalni zanos. Njegova srebrna medalja je bila vredna zlata. Kaj zlata, bureka! In ko sem si s tujimi kolegi ogledoval takratni vsesplošni bosanski delirij, so me spraševali, kdo je torej ta burek, da ga primerjajo s Frankovo medaljo. Pa sem jim povedal, da burek, sicer lokalna izpeljanka otomanske kulinarične dediščine, ni kdo, temveč kaj, da pa bi ga glede na status in pomen v Jugoslaviji res lahko personificirali. A me niso kaj dosti razumeli. Burek je bil na Balkanu osnovna enota hitre prehrane. Če ste se v sedemdesetih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja kaj mudili v Trstu, ste v času opoldanskega zaprtja trgovin po parku okrog železniške postaje videli stotine "jugosov", ki odvijajo v z maščobo prepojeni papir zaviti hladni burek ter se krepčajo za popoldanski nakupovalni finiš. Kakšen kos so si morda še pustili za pot nazaj. Torej za na gomulko, tisti zašmirani rumeno-rdeči motorni vlak, ki je utrujene "trgovske potnike", polne potovalk in nakupovalnih vrečk, pripeljal do Ljubljane, od koder so potem na različne načine nadaljevali na vse konce skupne države. Si predstavljate? Se spomnite? Takrat so zaradi jeansa, majice, kakšne plastične stenske ure s kukavico ali okrasne bambole za na posteljo ljudje prepotovali ves Balkanski polotok. In z njimi je bil on - burek. Pravzaprav Burek. Burek je bil ne samo kulinarični izdelek, ampak veliko več. Kulturni fenomen takratne Jugoslavije. In tako je poleg pasulja in mesa z žara še danes vtisnjen v arhetip prebivalstva nekdanje skupne države. Podobno kot je hamburger postal najprej zaščitni znak ameriške instant kulture, kasneje pa simbol amerikanizacije sveta. Do koder sežeta Coca-Cola in McDonald's, so meje ameriškega imperija. Do koder segajo po bureku, so kulturne meje Balkana. Da burek ni samo kulinarični, temveč tudi večplastni kulturni, antropološki, sociološki, ekonomski in celo psihološki fenomen, vam lahko potrdita nekdanja urednika Dnevnika Miran Lesjak in Ali Žerdin. Ker zaupam v tržno fleksibilnost in umnost albanskih pekov in slaščičarjev, sem ga nekoč davno predlagal za obračunsko enoto pri honoriranju kolumn. Torej: ena kolumna je honorirana s protivrednostjo toliko in toliko burekov po aktualni ceni na Miklošičevi. Takrat se je to Lesjaku zdelo zabavno in je ponudbo sprejel. Žerdina pa je kasneje, ko je moral striči honorarje, bolela glava. Bolj kot se je vse sušilo, nižji kot je bil standard, večje je bilo povpraševanje po bureku. In burek je zato v nasprotju z dolarjem, nafto, jenom, zlatom, evrom ohranjal stabilno vrednost. Moja kolumna pa tudi.

Danes imate na stotine in stotine diplomskih in seminarskih nalog, magistrskih raziskav in doktorskih tez, ki razgrinjajo hamburger kot kulturni fenomen vesternizacije sveta, kot simbol vdora in univerzalizacije ameriške instant kulture. Pa nihče ne smeši relevantnosti teme. Ko je pred časom neka študentka kulturologije na FDV v diplomskem delu raziskovala fenomen bureka v našem prostoru, so to začeli ponekod predstavljati kot trivializacijo diplomskih nalog. Celo na straneh osrednjega slovenskega dnevnika so nalogi namenili sramotilno rubriko Pa še to. In se osramotili. Mene pa s svojo nevednostjo razjezili. Pa tudi pomirili, ker so hkrati omenili, da obstaja o tej temi na Fakulteti za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici celo doktorska disertacija.

Sicer pa nevednost ne odpravlja stereotipov in predsodkov, ampak jih poglablja. Tudi ko govorimo o drugih družbeno pomembnih temah. O volitvah, denimo. Prav zato je W. Hennis v nekem eseju opozarjal na priročne volilne pasti nevednosti, ki je v korist politikom in njihovim strankam. In ko je pred volitvami leta 2000 tekla več mesecev trajajoča diskusija o volilnem sistemu in mogočih reformah, sem tudi sam večkrat opozarjal, da je vprašanje volilnih sistemov preveč resno in prinaša prevelike posledice, da bi ga kar prepustili politiki in politikom. Nobenega dvoma ni, da politiki snujejo dolgoročne politične koncepte in vizije v skladu s kratkoročnimi političnimi interesi. Zato je treba onemogočiti, da bi politiki določili javnosti, kako naj jih voli. Prav narobe! Javnost se mora sama odločiti, kako, pod kakšnimi pogoji jih bo volila. Še zlasti zdaj, ko je med politiko in javnostjo razdalja daljša, kot je bila kadar koli prej.

Zato se ne strinjam s krilatico, da je politika izgubila stik z realnostjo. V resnici je huje. Realnost je izgubila stik s politiko. Tako rekoč odpisala jo je in jo prenaša kot nujno in neizogibno zlo, kot vremenske neprijetnosti, kot sušo na poljih, vodo v kleteh, kot ogenj na strehi. Kot nadlogo. Prav zato se je treba o volilnih sistemih najprej pogovarjati mimo politike. In to takrat, ko to ustreza javnosti, ne pa politiki. In zdaj ni pravi čas. Pravzaprav je napačen.

Popolnih volilnih sistemov ni. So pa boljši in slabši. Nekateri razrešijo ene zagate, drugi druge. Zato se mora javnost vprašati, kakšen volilni sistem hoče. Načelno je volilni ritual državljanov razpet med dva temeljna principa in številne izpeljanke. Med proporcionalnega in večinskega. Če sledimo ciljem idealnih posledic volilnih sistemov, kot jih je sistematiziral ugledni nemški politolog Klingemann, potem mora volilni sistem kar najbolj zadovoljiti kriterije reprezentativnosti (to je preslikave zrcalne podobe družbe, družbenih interesov v parlament), koncentracije (to je efektivne zmožnosti parlamenta, ki ga zagotavlja zadostno, a ne preveliko število strank) in participacije (to je čim bolj personalizirane izbire, kar pomeni, da daš svoj glas konkretnemu kandidatu in ne zgolj stranki). Vsak od obeh osnovnih volilnih sistemov v večji meri uresniči posamezni cilj. Tako proporcionalni sistem v veliki meri omogoča reprezentativno zastopanost mnenj in interesov ter onemogoča oblikovanje umetnih političnih večin ter razmeroma trajnih "kartelov" etabliranih političnih strank. Onemogoča tudi vzpostavljanje ekstremnih političnih obratov, ki bi bili bolj posledica volilnega sistema kot spremembe stališč volilcev. Kaj to pomeni? Proporcionalni sistem je dober za volilce in opozicijo, večinski za vladajoče. Strokovna literatura je polna primerov ekstremnih anomalij. Toda ni treba brskati po ameriških ali angleških volilnih izidih in posledicah. Poglejmo v sosednjo Hrvaško, ki je leta 1990 začela z večinskim sistemom in ga reformirala v kombiniranega z večinskim učinkom. Na volitvah leta 1990 je HDZ kot najmočnejša stranka zbrala 42,3 odstotka proporcionalnih glasov in zasedla 68,8 odstotka mandatov, naslednica zveze komunistov kot druga najmočnejša stranka s 35,3 odstotka glasov pa 25 odstotkov sedežev. In pri nas v proporcionalnem sistemu? Leta 1999 in leta 2000 si je SDS(S) prizadevala za večinski sistem. Na volitvah je potem zmagala LDS s 36,26 odstotka glasov, na drugem mestu je bila SDS(S) z manj kot polovico manj glasov (15,81 odstotka). Če bi imeli večinski sistem SDS, jih še bog ne bi mogel rešiti. Da so preživeli, jih je rešila zmagovalka, ki je pred volitvami trmasto nasprotovala uvedbi večinskega sistema.

Naj končam. Kar je dobro za deželo hamburgerja, ni nujno dobro tudi za deželo bureka.