A bi se krepko zmotila. Suzanne je nadzornica poslovanja velikih nemških podjetij. Nemški zakoni namreč predpisujejo, da morajo vsa podjetja, ki presežejo določen finančni obseg poslovanja, enkrat letno najeti in tudi plačati enega (ali več) neodvisnih nadzornikov iz različnih privatnih nadzornih firm z državnimi licencami, ki preverijo točnost bilanc, pravno in finančno skladnost njihovih poslovnih odločitev in pogodb, terjatve in obveznosti, resnično stanje njihove zadolženosti, skratka vse, kar priča o njihovi stabilnosti ali nestabilnosti. Tu ne gre za davčni nadzor, ki seveda poteka vzporedno, ampak za preverjanje resničnosti podatkov o 'zdravju' podjetij, ki jih uprave ponujajo javnosti. In komu je to preverjanje je namenjeno?

Namenjeno in dostopno je vsem poslovnim partnerjem, ki nameravajo s podjetji sklepati posle, pa naj gre za zasebne subjekte ali državo, solastnikom, delničarjem, podizvajalcem, kupcem… Namenjeno je kredibilnosti in ugledu teh podjetij ter stabilnemu gospodarstvu. Pri večini ta nadzor odkrije manjše nepravilnosti, napačna knjiženja, manjše utaje in podobno, pri nekaterih resne prekrške. "Seveda nam skušajo uprave kaj tudi prikriti in to jim v določeni meri tu in tam tudi uspeva, ker včasih lahko le slutimo obstoj dokumentov, ki nam jih ne pokažejo. Če takšno prikrivanje pride na dan kasneje, uprava kazensko odgovarja," mi pojasnjuje Suzanne in njena mirnost je zdaj druge vrste: je mir človeka, ki nenadoma, v visoki nemščini, kot rezilo precizno in brez osebnih frustracij razmišlja o tem, kaj gre narobe in kako se da vsaj v neki meri položaj izboljšati. Živo si jo predstavljam, kako kakšnega napihnjenega direktorja z blagim nasmeškom pošlje v kot.

Kaj ta "nenavadni" poklic pomeni za ekonomijo in družbo, je jasno. Vsekakor ne nedopustnega vmešavanja države v svobodno podjetništvo in nalaganja dodatnih stroškov ubogim podjetjem, kot bi v naših logih gotovo takoj vpili gospodarstveniki in njihovi pravniki, če bi jih doletelo kaj podobnega, ampak zgolj to, da država opravlja svoje delo: preprečuje goljufanje, ščiti tiste, ki bi jih lahko nepoštena podjetja oškodovala, razbremenjuje sodišča in s tem skrbi za družbeno in ekonomsko stabilnost.

Če bi tak zakon imeli pri nas, ne bi bilo premnogih zgodb o bavčarjih, šrotih, valantih, kordežih. Če bi država tak zakon sprejela, tudi sama ne bi smela sklepati poslov (in torej ne metati davkoplačevalskega denarja skozi okno) z "gazelami" imaginarne , samooklicane slovenske poslovne elite, ki se, ko tančice padejo, izkaže kot banalna svojat, ki je dolga leta izčrpavala podjetja, izkoriščala delavce ter goljufala delničarje in podizvajalce. Če bi z njimi vendarle sklepala posle, bi morali podpisniki takih škodljivih ali neuresničenih pogodb, katerih neslavni rekorder je pri nas verjetno Dars, kazensko in premoženjsko odgovarjati. Zakaj tožilstva ne zanima dolg seznam imen državnih funkcionarjev, ki so podpisani pod neštetimi škodljivimi državnimi pogodbami? Zakaj kot zasebnik odgovarjam za pogodbo o najemu pleskarja, kot državni uslužbenec pa ne za škodljivo pogodbo, vredno milijarde evrov? Zdi se, da je ta blažena neodgovornost javnih uslužbencev edini farsični ostanek socializma.

Zakaj torej nobena oblast, potem ko je že vsaj petnajst let jasno, da vlada v gospodarstvu in financah divji krivolov, ni vzpostavila nadzornih inštitucij in zakaj tega še posebej ni naredila ta vlada, ki na svojih plečih najbolj boleče čuti sicer leta pripravljani kolaps gospodarstva, ki ni le posledica krize, ampak v veliki meri sesutja temeljne poslovne etike, ki jo je izrinil najbolj grob grabež? Zakaj so vse dosedanje vlade in parlamenti dopuščali bolj ali manj hiter zdrs v krvoločno trganje jagnjeta, imenovanega slovensko gospodarstvo?

Možno je, da niso vedeli, kaj počno, da so jim interesni lobiji podtaknili ideje o zveličavnem modelu "uspešnega prehoda v kapitalizem", ki so jih vzeli za svoje, ne da bi se zavedali njihovih posledic. Če to drži, pomeni, da smo volili nevedneže, ki so se na oblasti obdali z enakimi nevedneži (prijatelji, sorodniki), in oboji so bili lahek plen lobistov, namesto da bi se o osnovni regulativi nadzora podučili v tistih državah, ki ga uspešno izvajajo. Druga možnost je enako uničujoča za javne finance, a še bolj za razraščajoči se pesimizem: vodil jih je osebni interes.

V obeh primerih je jasno, da ves tisti veliki del poosamosvojitvene politične garniture, ki greje oblastne stole, zdaj pozicijske, zdaj opozicijske, že debelih dvajset let, nosi odgovornost za nastalo stanje, tudi za tako konkretne stvari, kot je notorično pomanjkanje nadzora v imenu nevmešavanja v poslovanje javnih in zasebnih podjetij in bank, na katere se sklicujejo brezzoba zakonodaja in večno podhranjene in "nepristojne" inšpekcijske službe .

Ker so arhivi dostopni, je nadvse zabavno pogledati, katera stranka je kdaj zastavila ne le besedo, ampak ves svoj glas, in to ultimativno, za vzpostavitev strogih pravil igre in za odgovornost. Nobena. Bili so posamezni poslanci, posamezne skupine, ki so kdaj opozarjali (predvsem, kadar so bili v opoziciji) in tudi dosegli to ali ono, a nobena vlada, nobena koalicija in nobena koalicijska stranka ni nikoli zares načelno in brezkompromisno zastavila svojega oblastnega foteljčka za urejanje temeljnih nepravilnosti, ki usodno vrtajo luknje v ladjo, na kateri plujemo. Ravno zato se ljudje politiki, ki so jo politiki tako temeljito razvrednotili, odrekajo: namesto da bi odpravljala probleme, jih s svojimi nespodobnimi interesnimi povezavami generira, sama je ključni del problema, zato ga seveda, četudi je zato plačana, ne more rešiti. Vprašanje je seveda, kaj je onkraj nje: razkrita ekonomska diktatura, diktatura ulice in kaos ali nova, razpršena, samoregulirajoča modularna demokracija, ki bo na koncu zvrnila Brdavsa na hrbet?