Bazen je za lepe in mlade

Politiki zelo radi pomagajo ljudem v stiski. Njihova karitativnost je lahko dokazljiva. Že samo dejstvo, da se ukvarjajo s politiko, dokazuje, kako so se pripravljeni nesebično žrtvovati za narodov blagor. Če k temu dodamo, da zelo pogosto sprašujejo, kako narod živi, in da se včasih udeležijo kakšne tombole za novo gasilsko brizgalno in radi odpirajo sveže prepleskane javne kuhinje, pojejo golaž z brezdomci in pustijo sto evrov, potem jim je nemogoče očitati ozkosrčnost. Toda vse po vrsti daleč prekaša italijanski premier Silvio Berlusconi, ki je svojo skrb in donatorstvo skoraj v celoti posvetil povsem zapostavljeni in deprivilegirani socialni skupini, ki se je vsi otepajo. Zato so povsem zlobni in politično obarvani očitki, ki že mejijo na linč, da Berlusconi v svoji karitativnosti zganja seksizem ter socialni in generacijski apartheid. Češ, vse prejemnice njegovih donacij v obliki denarja, večerij in pljuskanja v bazenih v njegovih vilah z uglednimi politiki in poslovneži (starimi nad sedemdeset), zaščite pred policijo in razkošnih stanovanj so atraktivne, dolgonoge, prsate, mlajše od petindvajset. Kot da v Italiji ni ostarelih zgaranih žena in mater, otrok, ki se preživljajo na smetiščih in niso videli morja, ali delavcev brez služb in mladih, zabredlih v svet mamil, ki bi si zaslužili Berlusconijevo velikodušnost. Logika italijanskega premierja je jasna, njegovi nameni pa čisti kot solza. Za starce že skrbijo razne socialne službe in patronažne sestre in sosedje. Za siroto dečico, da niso lačna in da tu in tam obiščejo kakšen italijanski Debeli rtič, že skrbijo različni unicefi, civilna družba, šolski sociologi in psihologi ter policija. Delavci imajo sindikate. Za mlada lepa dekleta, ki se skozi kruto življenje prebijajo s plesanjem ob drogu, ponujanjem svojih teles na ulici ne glede na dež in mraz za piškavih nekaj sto evrov, ki jim jih poberejo zvodniki, ali slačenjem po zakotnih beznicah pred pohotnimi, zasoplimi šoferji, pa nihče ne migne niti z mezincem. Bog ne daj, da se v tistih kratkih krilcih postavijo v vrsto med brezdomce za krožnik tople juhice v javnih kuhinjah, saj jih ozmerjajo za putane. Ne morejo zaprositi za pomoč za nezaposlene, ker jim makroji ne dajo potrdila, da so jih vrgli na cesto. Nimajo denarja, da bi končale kakšno fakulteto. Ker pa je Berlusconi premier vseh Italijanov, je pač on prevzel skrb za lepo, mlado, prsato populacijo, od katere je družba dvignila roke. Kaj pa je narobe, če plesalki Ruby po koncu večerje s šampanjcem in škampi ter plivkanju v bazenu da 7000 evrov, s katerimi se bo morda vpisala v kakšno baletno šolo, ali na čisto filozofijo, zakaj pa ne? Kaj je narobe, če mladim in lepim dekletom, prihodnosti italijanske družbe, v svoji vili pripravi večerjico, na kateri se pogovarjajo o svetovnih problemih, bremenu vladanja, razstavah konceptualističnih umetnikov, in jim potem ponudi, da prespijo na njegovih svilenih rjuhah? Zakaj ne bi tudi ta mlada dekleta občutila slasti bogastva, do katerega bodo tudi sama prišla, če bodo delavna, vztrajna, šolana, tako kot gospod Berlusconi. Zgledi vlečejo, in če bo vsaj ena šla po poti Silvia, bo njegov vložek stokrat poplačan.

Pa poskusimo še enkrat

Iz zdaj že ostrega spora med Poljsko in Rusijo glede krivde za letalsko nesrečo pri Smolensku, v kateri je življenje izgubil velik del poljskega političnega in vojaškega vrha, se je porodila fantastična zamisel. Da bi se prepričali, ali so za nesrečo krivi nesposobni poljski piloti in s steklenico vodke mahajoči nažgani poveljnik letalstva, ki je tulil, da nimajo jajc pristati v megli, ali pa ruski kontrolorji letenja, ki so napačno vodili letalo, bistre glave predlagajo, da polet kar ponovijo, pa bomo videli, kdo to tam laže. Kaj bi se mučili s simulacijami, laboratorijskimi poskusi, analizami črnih skrinjic. Naj lepo prav takšno letalo, polno potnikov in pijanih častnikov s podobno usposobljeno posadko poleti proti Smolensku, Rusi pa naj zagotovijo meglo, veter in iste kontrolorje, ki ne znajo angleško, pa bo jasno, kdo je zamočil, če letalo znova trešči. Nekaj življenj gor ali dol, važna je resnica. Kolosalen predlog. Kako, da se ni nihče že prej spomnil, da je mogoče brez teoretiziranja, ki vedno pušča senco dvoma v pravilnost ugotovitev, ponuditi pravilen odgovor na preštevilne dileme, ki mučijo svet. Ali je, denimo, komunizem v Rusiji res pobil milijone ljudi in kdo je za to odgovoren? Treba je samo znova ustvariti komunistično državo z gulagi, določiti Stalina in ustanoviti NKVD ter jima dati nekdanje pristojnosti, zagotoviti dovolj oporečnikov, umetnikov in mužikov, ki niso marali kolektivizacije, ter počakati dvajset let. Potem prešteti preživele in odgovor bo na dlani. Američane je treba znova poslati v Vietnam, kjer bodo lokalci igrali njihove zaveznike in gverilske vietkongovce, pozorno spremljati, kaj se dogaja, in kmalu bo jasno, ali so ZDA branile, kot same pravijo, demokracijo ali pa jo teptale. Bančniki so užaljeni, ker jim nenehno mečejo pod nos, da so s svojimi špekulacijami in požrešnostjo pripeljali svet v strahotno ekonomsko krizo, oni pa menijo, da so zanjo krivi leni delavci, ki imajo prevelike plače in nočejo delati do smrti. Bančnikom je treba znova dati v roke banke in jih nekaj let pustiti brez kakršnegakoli nadzora glede nagrad, dividend, investiranja, delavci pa naj delajo več ur in več let, pa bo vse jasno. Če bo v takšnih pogojih spet kriza, bančniki priznajo krivdo, poberejo odpravnine in se umaknejo. Ne bi več našteval, kaj vse bi še lahko tako preverili, a priznati morate, da bi poljski model preverjanja in vitro naš svet spremenil na bolje. Z nekaj manjšimi žrtvami.