V otroška dela so strašeča bitja tlačili vsi, od bratov Grimm do Walta Disneyja, pa tudi Josip Vandot si Kekca ni znal predstavljati brez Pehte in Bedanca. A nekako se zdi, da je vsa ta preplavljenost otroške literature in filma s hudobneži vseh vrst le priprava na soočenje z verjetno največjimi ustrahovalci nedolžnih otrok - učiteljicami matematike.

Te namreč slovijo po tem, da nič hudega sluteče malčke neznansko rade nadlegujejo z grozljivimi ulomki in strašnimi Pitagorovimi izreki. Ena izmed njih se je tako oni dan spravila na petošolčke, ki se jim je zataknilo že pri prvi nalogi. Po slabih petnajstih minutah so bili revčki že vsi prepoteni, enim so se tresle roke, drugim škrtali zobki, v prvi klopi pa je deček z očali že ob misli na množenje ulomkov omedleval od strahu. Užaljena učiteljica je učence okregala, da je znanje matematike zelo pomembno in da bi se morali bolj potruditi, predvsem pa redno delati domače naloge. In ko je že mislila, da so njene ostre besede zalegle, se je od nekod zaslišal komaj slišen, a že ničkolikokrat poprej slišan ugovor neznanega junaka, da v resničnem življenju skoraj nihče ne rešuje težkih matematičnih nalog.

"Kako?" se je nad to predrznostjo začudila besna učiteljica. "Matematiko boste vendar potrebovali na vsakem koraku, in to ne glede na to, s čim se boste ukvarjali. Matematiko mora dandanes znati vsak."

S tem se mladi uporniki seveda niso hoteli strinjati in so ji drug za drugim vedno bolj opogumljeni začeli dopovedovati, da je v Sloveniji cel kup poklicev, kjer človek znanja matematike niti najmanj ne potrebuje, ter trdili, da vsi pisatelji, kolumnisti in režiserji tega sveta skupaj ne rešijo ene same neenakovredne enačbe.

"Mogoče res," je malce popustila učiteljica, "a saj si nihče od vas zares ne želi postati pisatelj, režiser ali kolumnist. Nekaj pa bi že radi naredili iz sebe, a ne? Povejte, no, kaj bi radi postali."

Neki vektorjev in množic naveličani učenec je učiteljici razkril, da bo on, ko bo velik, gradil avtoceste, stadione, bloke in garažne hiše, saj se lahko tam pri seštevanju zmotiš tudi za več milijard, pa še vedno dobiš nagrado za dobro opravljeno delo. Drugi ji je povedal, da bo finančni minister, saj če se ta zmoti pri računanju, lahko reče, da ga politično preganjajo. Tretji se je pohvalil, da bo tajkun. Če se bo pa kdaj zakalkuliral in zaradi tega pristal v minusu, bo dejal, da je kriva recesija. Neka učenka je bila prepričana, da je najbolje biti ministrica za obrambo, saj lahko zapravljaš, kolikor hočeš, pa nikomur ne polagaš računov. Iz zadnje klopi pa je nekdo zmagovito vzkliknil, da bo sam predsednik vlade. Temu se nikoli nič ne izide, pa je še vedno največji frajer v državi, je dejal razredni šaljivec in razred je bruhnil v smeh.

Učiteljica, ki je od zgroženosti komajda dihala, se je za pomoč obrnila k svoji najljubši učenki: "Maja, ti pa boš zagotovo v življenju še kdaj potrebovala matematiko, a ne?"

A Maja je le skomignila z rameni in odgovorila: "Jaz pa že ne. Jaz bom pomagala revnim v Afriki."

Učiteljico je kar odneslo, a po začetnem šoku je Majo zaskrbljeno opomnila, da bo potemtakem morala zbirati in seštevati zbrani denar ter ga pravično razdeliti med vse afriške reveže in da to seveda ni nič drugega kot matematika. A mala Maja se ji je le nasmehnila in svoji naivni učiteljici pojasnila, da vsi vedo, da namen opravičuje sredstva. "Kar pomeni," je nadaljevala Maja, "da lahko tisti, ki ima dober namen, sredstva porabi, kakorkoli želi."

Učiteljici je bilo vsega že čez glavo in se je trmasti učenki odločila postaviti po robu. Maji in celemu razredu je začela na dolgo in široko razlagati, da lahko natančno izračunavanje poveča učinek pomoči, saj lahko, denimo, zmanjšanje stroškov humanitarne organizacije prihrani veliko denarja, ki ga lahko potem nameniš revežem, in še in še. A Maja ji je na vse to mirno odvrnila: "Učiteljica, če se bom jaz toliko ukvarjala z računi, mi bo zmanjkalo časa za pomoč ljudem."

Učiteljica je ob njenih iskreno zvenečih besedah dokončno obupala. Na njeno srečo se je v tistem zaslišal šolski zvonec in učenci so, kot bi mignil, zdrveli ven iz razreda, ona pa se je kasneje potolažila s tem, da bo večina teh otrok nekoč delala v državi, ki se že pri seštevanju lastnega dolga zmoti za sedem milijard, in da v takšnem okolju njihovega neznanja matematike verjetno res nihče ne bo opazil. Še najbolj jo je skrbelo za njeno ljubljenko Majo, a se je po nekajdnevnem razbijanju svoje matematične glave vendarle uspela prepričati, da bo ta pridna deklica dobrega srca vsekakor ljudem pomagala. Četudi bo kdaj kaj napačno preračunala, zaračunala ali obračunala, bo njeno delo še vedno družbeno koristno.

"Danes vsakdo potrebuje pomoč," je sama pri sebi zaključila nesrečna učiteljica matematike, "in denar vselej pride v pomoči potrebne roke. Pa četudi se na poti v Afriko zatakne že na slovenski Pošti."