Po vsem, kar se je dogajalo, bi bilo veliko bolje, če bi imeli predčasne volitve in bi se Borut rešil vsega skupaj.

Mama premierja Pahorja o smiselnosti predčasnih volitev (MMC RTVS, 17. januarja 2011)

***

"Če je treba, da se te blokade sprostijo, nič hudega, če se zgodijo predčasne volitve."

Gregor Golobič se pridružuje pobudi Borutove mame

***

"Mi smo veseli, da se tudi nekatere vladne stranke pridružujejo predlogom, ki jih je dal SDS maja lani na našem zadnjem kongresu. Tega, da bi omogočili spremembe tako, da bi bile predčasne volitve bolj enostavne - tudi zdaj so mogoče, gospod Golobič ima v rokah ključ do teh volitev, če njegova stranka izstopi iz vladne koalicije, zagotovo ne bomo delali v sestavi tega parlamenta nove vlade in bo prišlo do predčasnih volitev brez spremembe ustave. Skratka, to on lahko doseže takoj, ni treba, da to predlaga."

Tudi Janez Janša sprejema mamino pobudo (MMC RTVS, 14. januarja 2011)

***

Ko je, takrat še skupna, čeprav neenotna liberalna demokracija leta 2004 izgubila volitve in se potem nikakor ni znašla v vlogi opozicijske stranke, sem zapisal, da enostavno ni bila narejena za življenje v opoziciji. Kar se je navsezadnje potrdilo tudi z razpadom, takrat še relativno močne stranke. In ne samo to. Strankini akterji nikoli niso naredili resne analize volilnega poraza. Nekako se jim je zdelo, da je prišlo do nesporazuma med volilci in njimi. In ta ocena je bila večji problem kot volilni izid sam. O volilcih si lahko mislimo kar koli. A zagotovo njihova nepodpora ni posledica nesporazuma. Cena nezmožnosti refleksije tesnega volilnega poraza je bil razpad stranke, "obsojene na uspeh". A tudi razpad ni prinesel rešitve, ampak dodatne zaplete. Tako je špekulacija o tem, ali ena ali druga frakcija nekdanje LDS ta čas sploh še nagovori toliko volilcev, da bi vstopila v parlament, postala kruta realnost. Glede na zadnjo javnomnenjsko raziskavo, objavljeno v Delu, so zato po dolgem času v Zares imeli razloge za odpiranje šampanjcev. Medtem ko je (ob 70-odstotni opredeljenosti anketirancev) Zares iz katastrofalnih 2,2 odstotka v decembrskem merjenju napredoval na sramotnih 4,1 odstotka - Janša bi v takem primeru rekel, da so napredovali za 86 odstotkov! - je LDS stabilna v prav tako sramotnem rezultatu (4,3 odstotka). In obe se obnašata, kot da je vse v najlepšem redu. Kar je ključni problem postkatastrofičnih liberalnih strank. Oboji še vedno mislijo, da so velika, pomembna stranka. In se v skladu s samopredstavo oziroma samoiluzijo tudi obnašajo.

Zares je v zadnjih dneh opozoril nase. Že dolgo ne tako zelo. A opozorilo je bilo paradoksalno. Namreč, predsednik stranke Golobič je napovedal nekaj strateških usmeritev in prizadevanj, ki jih bodo predlagali koaliciji ter na sprejetje in realizacijo vezali svoj obstoj v vladi. Pohvalno. Končno enkrat "moška beseda". Predlagajo prekinitev pogodbe s Patrio. Zelo v redu, čeprav verjetno prepozno. Težko se najprej pogajaš za redefinicijo in redukcijo naročila, tekoče prevzemaš nesolidne izdelke, potem pa se za nazaj spomniš, da boš uveljavljal protikorupcijsko klavzulo. Predlagajo umik slovenskih vojakov iz Afganistana. Odlično. Toda kdaj?! Menda imajo v mislih oktober 2012, torej ob izteku te vlade in te koalicije. Če je slovenska prisotnost v Afganistanu prispevek k nacionalni in mednarodni varnosti, ni razloga za umik. Če pa tam branimo neki drugi, partikularni interes, ki v očeh večine Afganistancev ni legitimen, ampak je dejanje okupacije, je treba umik izpeljati takoj. Podobno, kot je več kot dobrodošel predlog, da naj se odpravi ena največjih anomalij državnega zbora, to je dvojna funkcija in razcepljen interes poslancev županov. Neuspelo vajo iz lanskega leta bi vsekakor bilo treba ponoviti in vezati na pogoj nadaljnjega sodelovanja v koaliciji ter predvsem razčistiti tudi v lastnih vrstah. Popolnoma sprejemljiv je tudi predlog, ki sicer ni nič originalen in nov, da se poslancem odvzame možnost pobude referenduma. Referendum, takšen, kot je sedaj, je direktna grožnja parlamentarni demokraciji. Poleg odprave možnosti, da poslanci zlorabljajo instrument referenduma, ko jim parlamentarna aritmetika ne omogoča doseganja ciljev, je nujno zaostriti tudi kriterije za uveljavljanje ljudske iniciative. Prvič, zaostriti kriterije doseganja potrebne kvote podpisnikov pobude, drugič pa prag veljavne volilne udeležbe dvigniti do te mere, da ne more manjšina, ob predpostavki nizke participacije, javnosti vsiliti svoje rešitve. Predvsem pa je treba jasno določiti, kaj je in kaj ni možna materija referendumskega odločanja.

No, navedel je še več dobrih predlogov. Denimo zamrznitev projekta TEŠ 6.

Ampak potem sledi - ampak. Vsi ti predlogi, ki imajo nesporno podporo tudi v javnosti, so medijsko poniknili v senci dveh skrajno ekscesnih, ki sta bila zapakirana v krilatico, da naj vlada takoj začne pripravljati ustrezne ustavne in zakonske spremembe za odpravo nedoslednosti slovenske ustavne ureditve parlamentarnega političnega sistema. Kaj to pomeni, je bilo dovolj direktno povedano, da je preglasilo vse ostale predloge. Prvi je predlog korekcije volilnega sistema. Na dolgi rok bo morda treba razmisliti o korekcijah nekaterih anomalij sedanjega proporcionalnega sistema. Denimo premajhne volilčeve participacije oziroma nadzora s preferenčnim glasom. Vendar zadeva ni enostavna. Še manj pa je primerna za reševanje v sedanjem prenapetem času. Ko se bo šlo v spremembo volilnega sistema, to ne more in ne sme biti politična kampanja za reševanje podobe posamezne politike ali posameznega politika, ampak pretanjeno in premišljeno dejanje. Najprej strokovno, šele potem tudi politično. Menim, da sedanji čas ni niti najmanj primeren za kakršen koli razmislek o reformi volilnega sistema. Še zlasti ker v krizi ljudje hitro kupijo obete, ki sledijo iz večinskega sistema. Primer sosednje Madžarske to zelo nazorno kaže. Ko odpiraš volilni sistem, ne veš, kje boš pristal. Morda celo nasedel. Še bolj to velja za idejo, da bi se "odklepalo" ustavo. Da bi omogočili lažjo razpustitev parlamenta in predčasne volitve. No, ta predlog pa ni samo nesprejemljiv, ampak je tudi nevaren. Če je kaj dobro in če kaj deluje, je to stabilnost parlamentarnega sistema. V dvajsetih letih ni bilo niti ene resne parlamentarne krize. Le redki parlamenti se lahko ponašajo s takšnim dejstvom. Celo znotrajparlamentarni "puč" leta 2000, ki je pripeljal do spremembe vlade mimo volitev, ni bil nič posebnega. Tudi to je legitimni del parlamentarnega rituala.

Želi Golobič predčasne volitve? Prav. Naj se združijo Borutova mama, Gregor in Janez, pa lahko tudi ob sedanji ustavnih sidrih takoj dosežejo predčasne državnozborske volitve.

A kakor koli. Razumni in modri politiki ne načrtujejo zakonske in morda celo ustavne spremembe za čas politične moči, ampak za čas, ko bodo čemeli globoko v opoziciji. Da bodo lahko preživeli. Ko tehtajo podeljevanje dodatnih kompetenc predsedniku republike (denimo arbitrarni razpust parlamenta), morajo imeti v mislih najslabšega, ne najboljšega možnega.

Predvsem pa se morajo vprašati, ali sedanja zasedba moštva obeta rezultat. Če ga ne, morajo sami iskati ekipo in trenerja, ki zmore, zna in hoče. Da ne bi on poiskal njih. Tako kot na Haitiju, kjer se je na sceno vrnil Jean-Claude Duvalier, zloglasni Baby Doc. Torej, človek, ki je del problema, se ponuja kot del rešitve. In tudi pri nas imamo podobno ponudbo. Če že ne v podobi Baby Doca, pa vsaj sosedovega Viktorja.