Dejanje morda za hip obvelja kot nasilno, vendar je to abstraktno nasilje. Vas je razdejala raketa, na tleh pa so bile tarče. Storilec je anonimen, delo v resnici opravlja tehnika. Danes dobesedno vse opravi tehnika. Letala so robotske naprave brez pilotov, upravljajo pa jih inženirji, ki sedijo v pisarnah tisoče kilometrov stran od tarče in ji sledijo prek elektronskih zemljevidov na televizijskih ekranih. Rakete nosijo zelo ustrezno ime: Ustreli in pozabi. Njihovi upravitelji morajo imeti kratek spomin, ker bi sicer slabo spali. Delo je podvrženo strogim zakonom logike in se vključuje v miselne tokove razsvetljenstva. Morda so zaradi tega organizirane vojske še zadnje institucije na svetu, ki verjamejo v napredek.

Če v Pakistanu od blizu s pištolo ustreliš guvernerja, ki nasprotuje lokalnemu zakonu o verskih skupnostih, nimaš velikih možnosti interpretacije. Lahko si samo skrajnež, ki je izvedel teroristični napad. Dejanje ima isti učinek. Nekdo pač obleži na tleh kot kanonfuter v ideološki polemiki. Vendar so pravila interpretacije stroga. Ko v političnem kontekstu letijo hiše v zrak in ljudje padajo na tla, v dejanje pa niso vpletene vojaške uniforme in zastave, je dejanje terorizem. Terorizem že eno desetletje ne potrebuje nobene razlage, ker je definiran kot čisto zlo zunaj vsakršnega racionalnega konteksta. Vse, kar se zgodi zunaj političnega konteksta, pa je običajen zločin, ki ne potrebuje nobene globlje interpretacije.

Incident v Arizoni v Združenih državah Amerike pa je ta teden pokazal na terminološko pomanjkljivost tega preprostega modela. Dvaindvajsetletni mladenič Jared Loughner je streljal na članico spodnjega doma parlamenta Gabriello Giffords in jo zadel v glavo. Ona je preživela, ubitih pa je bilo šest ljudi. Med njimi en sodnik in devetletna deklica, ki se je rodila 11. septembra 2001.

Zanimivo je bilo gledati, kako je bilo dejanje opisano. Položaj je namreč kompliciran. Odkar je bil za predsednika izvoljen Barack Obama, so v Ameriki začeli uporabljati govorico, ki je drugače popularna v državljanskih vojnah. Paravojaška terminologija za družbene fenomene je popularna že dolgo časa. Vojni proti terorizmu, vojni proti mamilom, revščini, aidsu in nezaposlenosti se je pridružila še vojna za Belo hišo. Tako je vsaj bilo razumeti zadnje leto političnega spopada v ZDA. Na desnici so se ameriški politiki začeli obnašati kot njihovi kolegi v postkomunističnih državah. Ko so izgubili volitve, tega niso sprejeli kot dejstva, da je njihov politični program upehan. Prav nasprotno. Sklenili so, da je na vrh političnih institucij države prišla stranka, ki do tega nima pravice, njena oblast pa je v principu nelegitimna. Zato so z njo prekinili vsakršno komuniciranje in nasprotovali vsemu, kar si je zamislila.

Navajeni smo, da takšno razumevanje oblasti deluje samoumevno v slovaščini, madžarščini in slovenščini. V ameriški angleščini pa je delovalo nekoliko bizarno. Posebno ker se je tudi Barack Obama začel obnašati, kot da je rojen v Vzhodni Evropi. Neuspešno se je poskušal spraviti z desnico in ugoditi njenim političnim parametrom, zaradi česar je izgubil legitimnost še na levici. Politična polemika pa se je zaostrila do skrajnosti in prešla meje strogo določene politične korektnosti.

Ko je prišlo do streljanja v Arizoni, je za trenutek zavladalo nelagodje. Je to terorizem? Včasih se je oboroženemu napadu na politike reklo atentat, vendar je to šlo iz mode. Je sklepno dejanje razgretega političnega vzdušja? Je besedna vojna prešla v pravo vojno, kjer se polemike med levico in desnico rešujejo z orožjem? To so zares nevarni premisleki v državi, ki obvladuje dve tretjini svetovnega orožja.

V nekaj urah je vzniknila interpretacija, da je bil storilec nor in da je zagrešil dejanje blaznosti. Interpretacija se je iz političnega sveta hitro preselila v psihiatrijo. Konservativni časopisni kolumnist David Brooks se je takoj vprašal, ali gre pri fantu za shizofrenijo ali katero drugo obliko nerazsodnosti. Zveza med politično govorico zadnjega leta in streljanjem je preveč nelagodna, da bi preveč vztrajali pri njej. Še posebno ker je besna politika postala globalni fenomen. Težko bo razlagati državam na Bližnjem vzhodu, da političnih konfliktov ne gre reševati z bombami, če se ameriška parlamentarna polemika sklene z revolverji in v njej umre več ljudi kot pri obračunu pri O. K. Corralu. Prav, fant je nor. Ampak zakaj potem fanatiki, ki iz letal izstreljujejo rakete na mesta, veljajo za zdrave in prisebne?

To so ameriški posli. Uredili jih bodo sami. Vendar je militarizacija politične govorice globalni fenomen. Svetovni nazori so vedno bolj izključujoči, strasti vse močnejše, pozicije nekompatibilne. Vsi smo v vojni z nečim. Če ne drugače, branimo človekove pravice v Afganistanu. Po petih letih pa se iz Amerike vsi trendi preselijo tudi k nam. Lahko bi bili zaskrbljeni.

Vendar ni treba delati panike. Drobna knjižica Ljubljana in your pocket, ki jo v prestolnici delijo turistom, je moj razlog za popoln mir. Brošura je prava zakladnica informacij o Sloveniji. Najočarljivejši je odstavek o religiji v poglavju temeljnih informacij o deželi. Tam ugotavljajo, da je dežela sicer katoliška, vendar v enega boga verjame le 37 odstotkov državljanov, 16 odstotkov pa je ateistov. Nekaj več kot polovica ljudi ima o svetih rečeh nedvoumno mnenje. Kaj pa ostalih 47 odstotkov? Po podatkih ankete Eurobarometra vsi ti verjamejo v "nekaj". Dvakrat sem prebral. The rest of them believe in "something", je pisalo črno na belem. Država, v kateri skoraj polovica državljanov verjame v "nekaj", ne more biti dober teren za razvoj fanatizma. Morda se na "nečem" ne da ravno zgraditi civilizacije, vendar je hudičevo težko tudi organizirati sistematično uničevanje. Za "kar nekaj" se človeka ne splača ubiti. To mora biti dobro. Eden tistih trenutkov, ko je človek ponosen na svoj narod.